Beseda župnika faranom

Emavs

Na velikonočni ponedeljek, navadno beremo evangelij, ki govori o dveh razočaranih učencih, ki se po dogodkih strašne Jezusove smrti, ločita od skupnosti Jezusovih učencev in gresta proti Emavsu. Kot nekakšen spomin na ta dogodek kristjani na ponedeljek po Veliki noči »hodimo v Emavs«, to je na obisk k prijateljem, sorodnikom. Letos bo seveda to bolj v omejeni obliki.

Toda tudi, če bomo ostali tokrat doma, smo pravzaprav letos zaradi virusa vsi na nek način na poti v »Emavs«. Da bi mogli razumeti, kako je naša sedanja situacija podobna tisti, v kateri sta se znašla Emavška učenca, se moramo nekoliko vživeti v njuno notranje stanje duha po Kristusovem križanju in pokopu. Učenci so bili tisti, ki so upali v Nazarečana, da bo on tisti, ki jih bo rešil, ki bo rešil Izraela. In to upanje je bilo zanje v tistem trenutku, v prvih urah po njegovi smrti, izgubljeno. Tisti, na katerega so postavljali vse svoje upe, načrte za svojo prihodnost je bil sedaj zanje mrtev. Doživeli so popoln polom, kot bi se jim zrušil svet. Ni bilo več tistega cilja za katerega so prej živeli z vsem svojim bitjem. Zato gresta v Emavs, v stanje razočaranja, brezvoljnosti, malodušja, v životarjenje brez kakšnih velikih ciljev in pričakovanj…

Na tej žalostni poti, pa se jima pridruži neznani gost. Ta jima na poti razlaga pisma, razlaga, da se je vse to moralo zgoditi, in jima spet ogreje srce. Končno ga po lomljenju kruha tudi prepoznata. V hipu prideta do najodločilnejšega spoznanja v svojem življenju: »Jezus, križani in umorjeni, tisti v katerega smo upali pa nas je raz0čaral, je vstal in živi!«

Učenca sta morala doživeti »Emavs«. Da sta lahko doživela veselje odrešenja, je moralo prej v njima nekaj umreti. Tisto, kar je moralo umreti, so bile njune lastne predstave o Odrešeniku, umreti so morali vsi načrti, ki sta jih imela z njim. V načrtih vseh Kristusovih učencev, gotovo ni bila vključena njegova sramotna in kruta smrt, še manj pa vstajenje, o katerem niso mogli imeti nobenih predstav. Samo spomnimo se, kaj je rekel Peter, ko je Jezus napovedal svojo smrt: »To se ti nikakor ne sme zgoditi.« Njegova smrt bi bila namreč po njihovih predstavah in načrtih konec, nesmisel, katastrofa. In ravno to se je zgodilo. Z Jezusovo smrtjo je pravzaprav umrl v učencih njihov plan, ki so ga oni sami imeli z njim. Po vstajenju, predvsem pa po binkoštih, pa so spoznali, da niso oni tisti glavni strategi in načrtovalci, ki bi Boga, njegovo moč, uporabljali za izvrševanje svojih zamisli in načrtov rešitve sveta. Oni so samo sodelavci pri Božjem načrtu odrešenja. Zato vsak Jezusov učenec najprej prisluškuje, posluša, prepoznava kaj mu Bog govori!

Glede na to vidimo, kako daleč smo kristjani še od tega, da bi bili Kristusovi učenci! Koliko se sploh potrudimo spoznavati, kaj nam Bog govori, kaj nam sporoča, kaj želi od nas? Morda veliko molimo, morda hodimo k maši, morda se trudimo izpolnjevati zapovedi, toda če ne iščemo sporočila, ki ga ima Bog za nas, če ne prepoznavamo besede, če mislimo, da nam nima Bog kaj povedati, potem nismo njegovi učenci. Potem se nam bodo »Emavsi« kar naprej ponavljali. Vedno znova bomo doživeli razočaranja nad Bogom, ker pač ne dela po naših človeških in zato ozkih in omejenih načrtih.

In to kar se nam sedaj dogaja, virus, ki je ustavil marsikatere naše načrte in plane, je za marsikoga kot pot v »Emavs«. Smo v situaciji emavških učencev. Tisto, kar smo imeli pred pojavom korone za vrednoto, sedaj počasi izgublja svoj blišč in privlačnost. Mislili smo, da nas bo rešilo oblije stvari, vedno večja intenzivnost proizvodnje in potrošnje, ki se je kot nekakšno nevidno kolo neustavljivo vrtelo kdo ve kam. To kolo se je sedaj močno upočasnilo. Ali je res to pospešeno vrtenje kolesa proizvodnje in potrošnje rešitev za svet? Ali pa je to morda pot v pogubo? Mislim, da je čas v katerem smo, čas za pogled nazaj, kaj je tisto iz česar smo živeli. Ali niso bile pogosto to neke stvari, ki nam jih je ponujal svet, od katerih smo upali dobiti življenje, pa smo sedaj morda zanje prikrajšani ali pa še bomo prikrajšani, ker se je kolo potrošnje proizvodnje upočasnilo? In ker smo ali še bomo prikrajšani, se nam bo morda tudi nam sesul svet, na katerem smo gradili svoje upe in načrte.

In če se nam nekaj poruši, to ne pomeni, da je sedaj vsega konec. Iz razočaranj lahko zraste nekaj novega, nekaj lepšega in boljšega. Emavška učenca sta sredi svoje teme v lomljenju kruha prepoznala Kristusa – vstalega in živega. Tudi v naši sedanji situaciji negotovosti je tukaj, sredi te stiske vstali in živi Kristus! On nas vabi, da ga sprejmemo, da se ga oklenemo v tem kjer smo in kar smo. On je tu za vsakega izmed nas. Vendar pa ne kot tisti, ki bi reševal naše načrte in naše plane glede nas samih in sveta okrog nas, ampak kot tisti, ki je ob nas, da lahko mi živimo iz njega, iz njegove ljubezni do nas, na nov, na njegov način, po tem kar v molitvi, v zakramentih in premišljevanju Božje besede in iz situacije v kateri živimo prepoznavamo kot njegovo voljo za naše življenje. Učenci imajo dve temeljni nalogi: najprej, da so z Njim in da to notranjo povezanost z Njim, potem živijo navzven, med ljudmi. Vse drugo pa nam bo navrženo. Aleluja!