Beseda župnika faranom

2. velikonočna nedeleja

Večni Oče. Darujem ti telo in kri tvojega preljubega Sina našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

Po njegovem prebridkem trpljenju – usmili se nas in vsega sveta.

Vsaj nekateri smo se od velikega petka z devetdnevnico pred praznikom Božjega usmiljenja, ki je danes, z zaupnim in vztrajnim ponavljanjem te prošnje obračali k nebeškemu Očetu po našem Odrešeniku Jezusu Kristusu – usmili se nas in vsega sveta.

Milost, usmiljenje – to mnogim ljudem današnjega časa ni ravno blizu, saj se zanašajo nase, vse lahko sami poskrbijo, zakaj bi koga prosili usmiljenja. To je morda le za tiste, ki ne znajo sami poskrbeti zase, ki se ne znajdejo, za slabotne. Drugim pa usmiljenje ni potrebno, še manj, da bi zanj prosili.

Vsaj do nedavna je bilo tako. Sedanja korona kriza pa je marsikaj spremenila v mišljenju vsaj nekaterih ljudi. Človek spet spoznava in priznava svojo nemoč. Kljub vsemu napredku znanosti, ki je dragocen, ostaja toliko neznank in skrivnosti, da jih človek sam nikoli ne bo razvozlal. Neki skromni znanstvenik je menda primerjal znanost z mrežo – čim večja je, več ima lukenj – in skozi nje se spet znova kaže človeška nemoč. Zlasti tam, kjer je sedanja kriza dosegla svoj višek in tudi največji strokovnjaki (zdravniki) čutijo vso nemoč in ne morejo pomagati, pravijo, da tudi nekateri neverni zdravniki sedaj molijo, prosijo nekoga, ki ga sicer ne poznajo in se ne obračajo k njemu, sedaj čutijo, da le nekdo absolutno večji more prinesti rešitev – usmili se nas in vsega sveta.

V tej krizi ne smemo gledati Božje kazni, saj zlo ne prihaja od Boga, ampak od hudega duha. Ker pa Bog nadvse spoštuje človekovo svobodo, v kateri se tako pogosto slabo odločamo, dopušča tudi take posledice, ki so včasih nadvse hude. Božja vsemogočnost in usmiljenje pa more tudi tako hude stvari obrniti v dobro, čemur pravimo Božja previdnost, ki se nam toliko krat kaže iz preteklih izkušenj ali vedenj. Zato smemo z zaupanjem prositi: usmili se nas in vsega sveta.

Božje usmiljenje se je v polnosti razodelo v velikonočni skrivnosti. Izhaja iz Jezusove daritve na križu, ko je za nas sprejel najhujše trpljenje in dal svoje življenje. To so po vstajenju najprej doživeli njegovi učenci. Vstali Gospod se jim je prikazal, da bi v njih obnovil izgubljeno upanje. V času javnega delovanja jih je več krat pograjal: kako, da še nimate vere, zakaj dvomite… Sedaj ni nobenega očitka, nobene graje za njihovo slabo ravnanje v minulih dneh, le mir srca jim želi podariti, Božji mir. Čez osem dni tudi Tomažu, ki ni verjel drugim učencem, da Križani živi, nič ne očita, ampak mu pokaže znamenja, ki jih je želel, in ga spodbudi: ne bodi neveren, ampak veren.

Tudi nas tako spodbuja. In v tej veri moremo prositi. »Usmili se nas in vsega sveta.« To Božje usmiljenje pa ni le v rešitvi sedanjih materialnih težav, bolezni in drugih preizkušenj, da bi lahko čimprej nadaljevali staro, utečeno življenje, ampak je Božje usmiljenje najprej v spoznanju, kako nezadostno in plehko je svojo duhovno lakoto hraniti s stvarmi tega sveta. V tem preprostem in ponižnem spoznanju, ki je lahko marsikdaj tudi zelo boleče, pa nam prihaja naproti Božje usmiljenje. Bog nas v naši temi noče pustiti same, nas noče kaznovati, če smo hoteli živeti brez njega, ampak nam prihaja naproti s svojim usmiljenjem. Na nas pa je, da najprej priznamo, da najglobljega to je duhovnega veselja ne moremo doseči sami, brez Boga in da ga zato vedno znova kličemo, ga prosimo, si ga želimo, da v sebi vedno znova obujamo hrepenenje po Njem. Z naše strani je torej nujno potrebno naše svobodno, zavestno in vztrajno klicanje Božjega usmiljenja. Devetdnevnica k Božjemu usmiljenju je sicer danes končana, vendar ni ovir, da ne bi najprej nase in potem še na ves svet klicali Božje usmiljenje! Lahko se zatekamo s preprostimi besedami, ki jih lahko v srcu vztrajno ponavljamo pri vseh manj zahtevnih opravilih. To so besede slepega Bartimaja, ki je ponavljal: »Jezus, Sin Davidov, usmili se mene ubogega grešnika!« (Mr 10,47) Bartimaj je bil uslišan, tudi vsak od nas bo v tej prošnji uslišan!

Želim vam blagoslovljen sklep velikonočne osmine v zaupanju v Božje usmiljenje, ki nam ga oznanja tudi ves velikonočni čas in vse cerkveno leto. Slavimo Gospoda! Aleluja! Aleluja!