Beseda župnika faranom

4. velikonočna nedelja 2020

Današnji evangeljski odlomek, ki je vzet iz Janezovega evangelija pred nas postavi Jezusa, ki v prispodobi govori o tistem bistvenem, kar nam je s svojim prihodom med nas, s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem pravzaprav želel podariti. To je Življenje. »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10)

Vsak človek, pravzaprav vsako živo bitje si želi živeti. In kako neuničljiva, kako močna je sila življenja lahko te dni opazujemo v naravi. Na kakšnem mestu niti beton niti asfalt ne zadržita te sile življenja. Prav tako pa je tudi v nas ljudeh prisotna neustavljiva želja po življenju, po izpolnjenosti, po sreči. Ko opazujemo dogajanje v naravi, pa naj bo to ali v rastlinskem ali pa v živalskem svetu, lahko opazimo eno: vse poteka v nekakšni harmoniji, vse stvari, procesi se v naravi dogajajo v skladu z naravnimi zakoni, vse je nekako tam in tako kot mora biti.

Ko pa pogledamo nase, na naše človeške skupnosti, pa vsakdan doživljamo in vidimo, kako daleč smo od tega mirnega sožitja. Koliko nekih nasprotij, križanja interesov, sovraštva, nestrpnosti, nemira, strahu, zmedenost je najprej v nas samih. Ta notranji nemir pa potem izlivamo tudi navzven, največkrat ravno med tiste, ki so nam najbližji.

In lahko se vprašamo odkod to neskladje med človekom in ostalim živim svetom? Mislim, da nam odgovor ponuja ravno današnji evangelij. Jezus govori o dobrem pastirju in o tatu in roparju. Medtem ko dobri pastir ovce vodi in te hodijo za njim, ga poslušajo pa tat ali ropar prihaja z namenom, da krade, kolje in uničuje. Dobri pastir življenje daje, ropar ga jemlje. Dobri pastir je Stvarnik; v stvarstvo je položil svoje zakone, in to deluje po njegovih zakonih. Zato vse poteka v miru, je vse nekako na svojem mestu. Življenje teče. Vse ima nek začetek, razvoj, vrhunec in konec. Stvarstvo se ravna po zakonih narave in to mu čisto lepo zadošča. Pri človeku pa je drugače. Je bitje nemirnega duha. V sebi nosi željo po nečem več. In ta želja po nečem več, po nečem, kar je večje od nas, kar nas presega, ta želja ali hrepenenje je lastno samo človeškemu bitju. Ta želja je gonilna sila napredka, kulture, zgodovine, civilizacije, vsakega razvoja. To željo je v nas položil Stvarnik in zato je ta dobra, zelo dobra kot pravi prva Mojzesova knjiga. Ta potreba, želja po nečem drugačnem, po nečem kar nas presega pa je lahko za človeka vir največjega blagoslova ali pa največje nesreče, vsega zla, žalosti ki jo vsak človek doživlja.

Vse je odvisno od naše izbire. Današnji svet misli, da more dati vse odgovore na naše potrebe. Tisto, kar nam ponuja, pa je vedno nekaj, kar je manj od nas samih. Denar, premoženje, takšna ali drugačna še tako luksuzna dobrina je manj od nas, od naše potrebe po nečem več. Tudi častno mesto v družbi, slava, kariera ne da pravega odgovora. Razočara nas tudi še tako dober človek, prijatelj, mož, žena, otroci, če v komurkoli od ljudi želimo najti odgovor na potrebno po »tistem še nekaj več« Na neki točki vedno ostanemo sami. Počutimo se ogoljufane, prevarane, razočarane, prazne, utrujene, naveličane.

Jezus pa nam danes govori, da je prišel zato, da bi mi mogli v njem najti življenje in ga imeti v izobilju. Jezus je moral sam stopiti na pot trpljenja in smrti, da je vstal v novo življenje. Tako nam je pokazal, da nas samo umiranje sebi in hoja za Jezusom pripelje do odgovora na našo željo po nečem več, in s tem do polnega življenja. Jezus nas uči, da njegova pot ni v izpolnjevanju vsake naše potrebe in želje. Pot do notranjega miru srca se nahaja v zelo drugačni življenjski izbiri, ki je v prevzemanju svojega križa. Šele skupaj z Jezusom človek postane zares sposoben sprejeti križe svojih omejenosti, svojih nemoči, šibkosti, nesprejetosti, strahov kakršnihkoli frustracij in bolečin. Šele skupaj z Jezusom se človek počiti sproščenega ob dejstvu svojega križa. Takrat se lahko začnemo smejati svojim nerodnostim, napakam, samemu sebi.

Papež Janez Pavel II. je pravzaprav stalno spodbujal ljudi, da bodo življenje našli tako, da hodijo za Jezusom: »Ne bojte se odpreti vrata Kristusu.« To pomeni, da je Jezus prisoten v našem vsakdanjiku , kolikor je le mogoče. Več ko je Jezus v našem življenju, bolj je naš pastir. To ne pomeni le vere in vedenja o Jezusu, temveč pomeni, da spoznam Jezusa kot resnično osebo, ki je tu z menoj kjerkoli in v kakršnem koli stanju že sem. Ko srečam Jezusa kot osebo in pastirja svojega življenja, takrat želim z njim preživeti čim več časa. Z drugimi besedami: ko gremo od poznavanja dejstev o Jezusu do resničnega prijateljstva z Jezusom, se naše življenje spremni in ni nikoli več isto.

Naj te ne bo strah odpreti in vedno znova odpirati vrat srca Kristusu, kajti on te čaka, da ga spoznaš »v živo« in da ti da »svoje življenje v obilju«. Takrat boš tudi ti v notranjem miru, z Bogom in samim seboj in boš to širil tudi navzven med ljudi.