32. nedelja med letom 2020, zahavalna nedelja

https://hozana.si/index.php?datum=8.11.2020

»Bodite budni, ker ne veste ne dneva, ne ure!« To so besede, s katerimi se zaključuje evangeljski odlomek današnje 32. nedelje med letom.

V teh dneh lahko opazujemo in občutimo na lastni koži posledice premajhne budnosti, ali pa celo pri nekaterih odsotnosti vsake budnosti glede širjenja okužb s korono. To kar smo pred meseci zametavali kot nepomembno, kot nekaj, kar je za nami, kot nekaj kar se nas ne tiče več, kar je že skoraj zgodovina, se sedaj vrača kot bumerang. Ker smo zaspali v tem prepričanju, ali pa so se nekateri celo tako uspavali, da so vse počeli tako, kot v časih pred korono, se nam to vrača na način, da smo sedaj nekako vsi »prisiljeni v budnost«. Marsikateri od naših predvsem starejših, pa tudi mlajših, lahko slišimo, niso izvzeti od resnih zapletov, ki se kdaj tudi usodno končajo. Vse zaradi premajhne budnosti glede okužb.

Sam čas v katerem smo na svojem področju pritrjuje resničnost Jezusovega opomina: Bodite budni! Buden je potrebno biti tudi in predvsem glede naše večne usode! Ta se odloča v naši sedanjosti. V točno tem trenutku v katerem smo. Kajti samo naš sedanji trenutek imamo v rokah, preteklost je za nami in je ne moremo več spremeniti, na prihodnost pa imamo sami vpliv le toliko, kolikor resno in odgovorno vzamemo svoj sedanji trenutek – trenutek, ki je v resnici naš.

Biti čuječ, biti podoben petim preudarnim devicam, ki so si priskrbele dovolj olja za svetilke, pomeni gledati na življenje v celoti, ne samo en dan naprej, ali eno leto naprej, ali deset let naprej, ampak v svojo vizijo na lastno življenje vključiti tudi minljivost, odhod in večnost.

Danes je pri ljudeh razširjeno mišljenje, da za svojo večnost ni treba kaj posebej skrbeti. »Če Bog je, če obstaja« pravijo, »me bo že vzel v nebesa. Saj pravijo v cerkvi, da je usmiljen, da ljubi vsakega človeka, celo kriminalce – zakaj bi se potem glede svoje večnost sploh nekaj trudil in se vznemirjal?« A žal je prav takšno površno mišljenje najbolj nevarno in usodno! Zaradi tega je danes velika večina ljudi dobesedno v smrtnem spanju! Res je Bog dober in usmiljen z vsakim, še tako zavoženim grešnikom. Toda ta grešnik bo moral pred Njim svojo zavoženost tudi priznati, se jo pokesati, ponižno priznati svojo ubogost in prositi Boga, da ga osvobodi od ujetosti v takšne ali drugačne grešne razvade, v njegovo pomanjkanje ljubezni do Njega in do bližnjega. To pa za nekoga, ki je svoje življenje preživel samozaverovano, prepričan v svojo domnevno nedolžnost ne bo kar tako lahko. Težko, da bo nekdo, ki je vse svoje življenje živel in delal kot da Boga ni, ko je stalno sebe opravičeval in kazal s prstom na druge, prelagal odgovornost za svoje nesrečno stanje samo na druge, potem pa kar v enem trenutku zmogel skesano priznati in prositi Boga in ljudi za odpuščanje! Zato je potrebno že tukaj in sedaj pred Bogom tudi v zakramentu spovedi ponižno in skesano priznavati svoje napake, svojo grešnost in svojo potrebo, da ti Bog pomaga vstati iz grešnega življenja, iz grešnih razvad.

 V evangeliju so bile vse device povabljene na svatbo. Tudi vsi ljudje, posebej vsi kristjani smo povabljeni na svatbo. Toda ni nujno, da bomo nanjo tudi vsi sprejeti! Nikakor ni samoumevno! Usoda petih nepripravljenih devic je svarilo za nas, da bi življenje vzeli zares, da bi živeli preudarno z vidika večnega življenja! Zgolj dejstvo, da pripadamo cerkvi, da smo krščeni, da imamo opravljene zakramente, nas še ne bo pripeljalo v nebesa!

Zato je potrebno, da smo budni. Imeti moramo olja za svetilke. To olje je Božja ljubezen, njegovo usmiljenje, ki nam ga Bog ponuja sedaj, v tem trenutku. Morda nas k temu posebej kliče v tej korona krizi. Morda je dopustil to preizkušnjo prav zato, da bi se zbudili, da bi spoznali minljivost vsega materialnega in da bi svoje srce obrnili k njemu, ki čaka pred vrati in trka, da bi mu jih odprli, da bo lahko »večerjal z nami in mi z njim«. Bog želi vstopiti v moje in tvoje življenje, želi prinesti nekaj velikega, novega, lepega, želi nam dati tega olja svoje ljubezni, da bomo potem tudi sami pripravljeni na svatbo v večnosti.

Zato bodimo v stalni pripravljenosti, budni za njegove sedanje, male prihode! Srečujmo se z njim v molitvi, v evharistiji, v svetem obhajilu, ki nam je trenutno dostopno po nedeljskih mašah, sprejmimo njegovo usmiljeno ljubezen v zakramentu spovedi, srečujmo se z njim v odnosih z bližnjimi, prepoznavajmo ga v otroku, ki potrebuje našo pozornost, bližino; prepoznajmo ga v starejših, ki se žal marsikdaj zaradi naše dremotnosti počutijo odvečne; prepoznajmo ga v sozakoncu od katerega si se morda nekoliko oddaljil.

In drugo ker je pomembno: učimo, vadimo se prepoznavati njegove dotike ljubezni, v preprostih vsakdanjih stvareh! Danes je zahvalna nedelja. Skušajmo poiskati vsaj dvajset drobnih, vsakdanjih stvari za katere smo lahko veseli in bodimo zanje hvaležni! To bo spremenilo naše dojemanje življenja tudi izostrilo občutek za tisto, kar je v življenju res pomembno in res vredno našega truda. Tudi ta hvaležnost za vse, celo tudi za težave, preizkušnje bo v nas ohranjala potrebno budnost za Njegove prihode.

Želim vam blagoslovljen teden in vedno prižgane svetilke vere, upanja in ljubezni!

župnik