33. nedelja med letom 2020 (začetek tedna zaporov)

https://hozana.si/index.php?datum=15.11.2020

33. NEDELJA MED LETOM  19. november 2017  št. 52 / IV

Bližamo se koncu cerkvenega leta, danes je še predzadnja nedelja, prihodnja, zadnja pa bo posvečena Kristusu Kralju vesoljstva. V teh dneh nas Božja beseda vabi k budnosti, k pozornosti, k temu, da bi imeli stalo pred očmi minljivost  življenja. Pa ne zato, da bi bili zaradi te minljivosti žalostni, zagrenjeni ali zmedeni in v strahu, ampak ravno nasprotno, da bi se veselili dveh stvari: prvič dragocenosti tega trenutka, dragocenosti tega življenja takšnega kot je in drugič, da bi svoj pogled usmerili k poslednjemu cilju življenja, ki je v srečni večnosti pri Bogu. Biti čuječ, biti buden pomeni pričakovati, računati, upati na to srečno večnost, na nebesa. To pa ne pomeni zanemarjanje tukajšnjega življenja, zanemarjenje dolžnosti svojega stanu in poklica, ampak ravno nasprotno: prilika o talentih nam govori ravno o tem, da je treba trgovati s talenti, ki so nam dani. To pomeni življenje je treba vzeti odgovorno, ne lahkotno, lahkomiselno. Talente je treba razumeti v najširšem smislu. Ne gre zgolj za neke posebne sposobnosti, nadarjenosti, ki so nam morda prirojene.

Talent, ki ga ima prav vsak človek in mu ga je podaril Gospodar življenja je najprej življenje samo. To da sem, da mi je dano živeti, ko me prav lahko sploh ne bi bilo. To je osnoven talent in zavedati se tega, oz. vedno znova ozaveščati: življenje mi je dano, ni moja last, ni nekaj s čimer bi lahko popolnoma prosto razpolagal (npr. svojega življenja nimam pravice samovoljno prekiniti, to je greh direktno proti Bogu, ki te je s posebno ljubeznijo in navdušenjem poklical v življenje); to je temelj na katerem lahko gradimo vse drugo. Bog je gospodar mojega življenja. Meni pa je dano, zaupano v upravljanje. Samemu sebi sem podarjen, da bi iz hvaležnosti Bogu za ta dar življenja naredil iz njega nekaj lepega. Da bi bil sam, da bi bilo moje življenje v veselje Bogu in v notranjo obogatitev ljudem. In prvi korak k temu je že to, da se ga v hvaležnosti Darovalcu veselim, da ga v veselju sprejemam, tudi če je trenutno zaznamovano s tisočimi težavami. Vse to bo enkrat minilo, enkrat bom v raju popolnoma srečno, skupaj z drugimi blaženo zazrt v svojega Stvarnika. Ta vizija, ta pogled v prihodnost je marsikomu pomagala iti skozi viharne nevihte tega sveta. Skozi očala večnosti, dobi naša trenutna situacija čisto drugačen pomen. Težave in skrbi pa razni strahovi sicer ostajajo, vendar niso tako grozno usodni, nimajo takšne moči, nimajo tolikšnega vpliva na nas, da bi nam vzeli upanje v zmago dobrega.

Zato vztrajajmo v dobrem! Ne pustimo se zavesti miselnosti tega časa, da je življenje vredno le toliko, kolikor človeku omogoča prijetnosti, svetnega veselja, uživanja stvari tega sveta. Skozi oči večnosti ima čisto vsako življenje, tudi če se nam zdi nekoristno, morda celo v breme sebi in drugim svojo vrednost, svoj pomen, svoj smisel. Zato ga spoštujmo od spočetja do naravne smrti. Nismo mi tisti, ki bi določali kaj je vredno in kaj ni vredno, da živi. Tudi če mora biti naše življenje sedaj nekaj časa omejeno, če moramo bolj ali manj ostajati doma ni zaradi tega nič manj vredno, še manj zgubljeno, vrženo stran. Verjamem, da je ta čas karantene, čeprav za koga težek, naporen lahko morda prav zaradi tega tudi čas velikih milosti. Odvisno je predvsem od vsakega posameznika, kako, na kakšen način ga bo sprejel: Lahko se nad vsako stvarjo, ki mi ni najbolj pogodu pritožujem, jamram, bentim, iščem krivca in s to negativnostjo potem okužujem še okolico, ali pa znam sredi vseh težav, takšnih in drugačnih izgub v sebi ohraniti notranji mir, vedrino, dobro voljo, dobre misli.

Morda se kdo z bolj šibko vero v tem težkem času sprašuje kje je sedaj Bog, da nam gre tako slabo, da se je tako razširila ta epidemija, da je ohromila vse te stike, normalno življenje itd. Kot da bi moral Bog poskrbeti za popolne okoliščine, za življenje brez težav, bolečin in križev. Da bi potem sam lahko živel po svoje, kot da Boga ni. Toda človek z močno osebno vero ve: Bog je tudi sredi vseh teh težav tukaj ob meni, je z mano, sočustvuje z mano, me očetovsko vabi k temu, da se obračam na njega, da računam na njega. V svojem trpljenju, v svojih skrbeh nisem sam; z menoj je dobri Bog, z njim lahko delim svoje življenje, vse kar mi življenje prinese. Takšen pogled nas usposablja, da ne gledamo samo nase, na svoje težave, ampak da opazimo drugega, bližnjega, da znam videti, da morda kdo drug še bolj trpi kot jaz. Da kdo drug še bolj potrebuje pomoči, tolažbe kot jaz.

Prav danes v Cerkvi začenjamo teden zaporov, pri nas v Sloveniji sedaj že šestnajsto leto. Tudi tukaj je priložnost, da vidim, če trpim zaradi omejitvenih ukrepov, ljudi, – zapornike, ki jih omejitev svobode gibanja še veliko bolj zaznamuje. V tem tednu nas zaporniški duhovnik g. Robert Friškovec vabi k molitvi za te zapornike. Pa tudi za svojce, za zaporniško osebje, za žrtve kaznivih dejanj, za delavce in prostovoljce v zaporih, za kazenskopravni sistem. Gotovo ni krščansko zamahniti z roko in si brezbrižno misliti, da je že prav tako, da so zaprti, saj so si to sami zaslužili. Res je, da se kazniva dejanju upravičeno sankcionirajo. To je tudi potrebno, za vzdrževanje družbenega reda. Kljub temu pa ne smemo biti brezbrižni do zaprtih, saj so tudi oni ljudje tako kot mi, s svojimi čustvi, načrti, s potrebami po sprejetosti, po spoštovanju, po vključenosti v družbo, po družinskih odnosih, po svobodi gibanja, po svobodi navezovanja stikov.

Morda nam lahko prav neprijetnosti zaradi omejevanja stikov pomagajo vsaj malo razumeti tudi te stiske zapornikov in njihovih družin. Zato vas povabim, da molimo zanje naslednjo molitev:

Gospod, ti ponujaš svobodo vsem ljudem. Prosim te za vse ljudi v zaporih. Razlomi vse obstoječe vezi strahu in osamljenosti. S svojo ljubeznijo podpiraj zaprte, njihove družine in prijatelje, zaposlene v zaporih in vse, ki zanje skrbijo. Ozdravljaj vse, ki so jih ranila dejanja drugih, še posebej žrtve kaznivih dejanj. Pomagaj nam, da bomo odpuščali, ravnali pravično, ljubili usmiljenje in v ponižnosti hodili skupaj s Kristusom, v njegovi moči in z njegovim Duhom danes in vsak dan. Amen.

Želim vam veliko Božjega miru, potrpežljivosti, trdne vere, zaupanja v Božjo previdnost in veselja!

župnik