Kristus Kralj vesoljstva, 2020

CHRIST THE KING

https://hozana.si/index.php?datum=22.11.2020

Prispeli smo do zadnje nedelje tega bogoslužnega leta, do praznika Kristusa Kralja vesoljstva. Božja beseda želi naš pogled tudi tokrat usmeriti proti končnemu cilju, večnosti.

Prihodnost vsega kar je in kar obstaja, vesolja, materialnih in duhovnih svetov, ali kot to poimenuje Geneza – neba in zemlje, pripada tistemu od katerega vse izhaja. Na koncu pravi apostol Pavel, pa bo po Kristusu Bog vse v vsem. Vse kar je, kar obstaja bo v prežeto z Bogom, njegovo navzočnostjo.

V evangeliju je Jezus skupaj s svojimi najožjimi prijatelji v vrtu na oljski gori. Pripoveduje jim o teh poslednjih stvareh. Zadnje nedelje smo poslušali o teh stvareh, ki jim jih govori na Oljski gori, nekaj dni pred trpljenjem. Govori jim, kakšna naj bo naša drža, tukaj in sedaj, da se bo tudi za nas dobro izšlo. Treba je biti buden, čuječ, kot preudarne device. Ženin lahko namreč pride kadarkoli. Se zavedamo, da se bomo na koncu življenja srečali s tem ženinom? Ali pa si rečemo: kar bo pa bo? Nespametne device, ki so ostale zunaj, so najbrž tako razmišljale!

Biti buden pomeni, da že sedaj, v tem življenju računamo, da se bo od nas nekoč zahteval obračun, kaj smo naredili s talentom svojega življenja, kam smo investirali, k čemu smo strmeli, čemu ali komu smo se pustili voditi? Kakšna je bila naša »življenjska filozofija«? V kaj smo v življenju v resnici verjeli? Kaj smo postavljali na prvo mesto?

To, da nas vse na koncu čaka nekakšen obračun življenja, pa se gotovo zelo sklada človekovo potrebo po pravičnosti. Nasprotje pravičnosti je krivičnost. In te človek nikoli ne bo sprejel kot nekaj dopustnega. Krivičnost je nekaj neznosnega. Zlo, nasilje, goljufije, lažne obtožbe – vse to in kar je temu podobnega, ne sme in ne more ostati nekaznovano! Na vse to bo odgovorila sodba. In kot je rekel Jezus, takrat ne bo nič skritega, kar ne bi prišlo na dan, niti misli in nameni srca.

Brez te vere v vesoljno sodbo, je ta svet, spričo vsega zla in krivic, ki se v njem dogajajo popolnoma nerazumljiv. Ni ravnovesja med dobrim in zlom. Zdi se, da se bolje pride skozi, če kaj pogoljufaš, če koga malo potlačiš, itd., samo da ne pride na dan, da te ne dobi roka pravice, da lahko še naprej mirno uživaš s krivico pridobljene dobrine.

Toda, na srečo obstaja nekaj, kar te računice podere. In to je vesoljna sodba. Samo vesoljna sodba, pri kateri bo sodnik tisti, ki pozna vse, tudi najbolj skrite vzgibe in namene slehernega srca, bo postavila stvari na mesto kamor sodijo. Kdor bo šele tam spoznal, da se krivičnost ni splačala, za tistega bo to že prepozno!

Kristjan (tisti, ki je to ne samo po imenu, ampak v duhu in resnici) je človek, ki veruje v končno zmago dobrega. Zato je usmerjen k temu dobremu. Je usmerjen k Bogu, ki je izvir vsega dobrega. Tudi če mu kdaj spodleti, če pade v zlo, v greh, da morda komu tudi povzroči krivico, bolečino, to ne bo nekaj v čemer bo vztrajal, ampak bo iskal pot v poboljšanje, pot v spreobrnjenje. Zato se ob lastnem grehu, lastni krivičnosti ne bo opravičeval pred drugimi in predvsem ne pred seboj, ampak bo pred Bogom in če bo potrebni tudi pred drugimi priznal svojo napako, svoj greh, stopil nazaj na pot pravičnosti, skušal krivico popraviti in šel dalje. Predvsem pa ne bo iskal samoopravičevanja v smislu: saj vsi tako delajo. Ker se zaveda, da je to začetek poti v pogubo! In je tudi laž. Ker v resnici ne delajo vsi tako (zlobno, egoistično, krivično,…)

Priznati moramo, in to lahko tudi mirno storimo, da nihče od nas ni brez greha. Če ravno morda ne povzročamo zla, če se mu morda zelo zavestno izogibamo, pa smo še vedno storili veliko premalo, kadar smo opustili neko dobro dejanje, ki bi ga lahko naredili. To so grehi opustitve. Pravzaprav v današnjem evangelijskem odlomku, ko Jezus govori o prihodnji sodbi ne govori o težkih prestopnikih, kriminalcih, nasilnežih, morilcih, povzročevalcih očitnih krivic, ampak govori o tistih, ki opuščajo delati dobro. Niste me obiskali, niste me nasitili, niste me sprejeli, niste me tolažili, niste si vzeli časa zame, niste me poslušali, niste me vsaj poskušali razumeti…

Delati dobro mora biti marsikdaj naša zelo zavestna izbira. Vzeti si čas za človeka, za otroka, za ženo moža, mamo, očeta, sodelavca, … kogarkoli, nenazadnje tudi za Boga, je najbrž skoraj za vsakega kar velik izziv. Marsikomu je veliko lažje dati nekaj materialnih dobrin in si s tem pomiriti vest. V mislih imam primere staršev, ki za svoje otroke materialno odlično poskrbijo, vendar pa je to tudi vse. Kot da bi otroci potrebovali ne vem kaj vse, ne pa predvsem starševske bližine, pogovora, to da so skupaj, da jim dajo vedeti da so zanje pomembni, zaželjeni.

Po takšnih pravzaprav vsakdanjih običajnih, človeških stvareh, po običajnih medsebojnih odnosih pa bomo ob poslednji sodbi sojeni. Zato sedaj, dokler imamo še čas, živimo tako, da bomo lahko na koncu iz ust Sodnika slišali: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!«

župnik