Prva adventna nedelja

https://hozana.si/index.php?datum=29.11.2020

Adventni čas se začne s povabilom: čujte! Jezus ponavlja čujte!, čujte!…

Čas našega bivanja tu na zemlji je čas pozornosti, čuječnosti in pričakovanja. Jezus je svojim učencem in s tem tudi nam obljubil, da bo prišel še enkrat. Takrat se bo končal zemeljski vek, takrat bomo vsi postavljeni pred Sodnika živih in mrtvih. Takrat bomo sojeni po naših delih, največ po tistih vsakdanjih, na najbolj običajne,  na delavne dni v našem življenju.

Zato v toku vsakdanjih opravkov, dolžnosti, službenih dejavnosti itd. ne smemo pozabljati, da smo »v igri«. Kot ne sme nogometni vratar pozabljati, da je v igri, čeprav morda zaradi dobrih soigralcev nima dela. Če bi se začel dolgočasiti, ozirati naokoli, bi hitro dobil žogo v mrežo.

Ne ozirajmo se naokoli, bodimo zbrani, pozorni na nasprotnika, ki bi nam želel zabiti gol. Če hočemo v igri življenja zmagati, se moramo držati tistega, kateremu zmaga pripada. To pa je samo Jezus Kristus, Božji Sin. Čeprav se zdi njegovo moštvo majhno, večkrat tudi samo ranjeno, prestreljeno od lastnega greha, pa je vendar to zmagovalno moštvo. Imenuje se Cerkev. Po Cerkvi nam Kristus prihaja naproti v zakramentih, v molitvi njenih udov, vsi smo kot udje (člani) Cerkve poklicani, da bi se medsebojno podpirali (krili) najprej z molitvijo, potem tudi z zgledom, z blagoslavljanjem, z besedami spodbude, tolažbe, opogumljanja k dobremu.

Neka zgodba govori o človeku, ki je umrl. Nepričakovano. Znašel se je pred Božjim sodnikom. Obupno ga je bilo strah, kajti v življenju je storil malo dobrega. Cela vrsta jih je čakala pred njim. Vsi so morali še položiti račune. Kristus je listal po debeli knjigi in rekel prvemu: »Tu piše: Lačen sem bil in si mi dal jesti. Pridi v nebesa!« Nato drugemu: »Žejen sem bil in si mi dal piti.« Nato tretjemu: »V zaporu sem bil in obiskal si me.« In tako naprej. Pri vsakem, ki je bil poslan v nebesa, si je mož izpraševal vest in vsakokrat je začel drgetati: nikomur ni dal jesti ali piti, pa tudi nobenega zapornika ali bolnika ni obiskal.

Tedaj je prišel tudi on na vrsto. Tresoč se od strahu je gledal Kristusa, ki je listal po svoji knjigi. Kristus ga je pogledal in rekel: »Tule ni kaj dosti zapisanega. Toda nekaj si vendarle storil: Žalosten sem bil in pripovedoval si mi vesele zgodbe. Potrt sem bil, ti pa si me spravil v smeh in mi vlil novega poguma. V nebesa!«

Ta preprosta zgodba nas uči, da štejejo drobna dela pozornosti. Velikokrat si mislimo: »Kaj pomaga biti dober, sveta ne bom spremenil.« In potem gledamo in skrbimo samo zase ali pa morda samo še za svoj najožji krog ljudi. Pa vendar gornja trditev ne drži, je laž, ki nas naredi zaspane, nečuječe, nepozorne. To je nevarna laž, ki otopi naše misi in srce, da sebi naredi mehko, udobno notranjost na zunaj pa postanemo trdi, neobčutljivi za stisko drugega.

Zato naj nam bo ta advent v času korone priložnost, da od osredotočenosti na svoj lastni jaz, gremo preko tega; da svoj pogled naravnamo na drugega, da v sebi prebudimo skrb za drugega, da pokažemo, da nam je mar za drugega, da nam ni vseeno, kako je z mojim bratom, sestro.

Še posebno danes je okrog nas toliko ljudi, ki potrebujejo našo pomoč: osamljenih, prestrašenih, obupanih. Pozanimajmo se zanje, vprašajmo jih kako jim gre, namenimo jim nekaj svojega časa, pozornosti, besed spodbude tolažbe, preprostega pogovora.

Kajti Bog želi delati v tem svetu po nas, kot pravi tudi srednjeveška molitev: »Kristus nima rok, ima le naše roke, da opravlja z njimi danes svoje delo. Kristus nima nog, ima le naše noge, da vodi ljudi po svojih stezah. Kristus nima ustnic, ima le naše ustnice, da govori današnjim ljudem o sebi. Kristus nima drugega srca, ima le naše srce, da v njem ljubi vse ljudi. Kristus nima sredstev, ima le našo pomoč, da po nas vodi ljudi k sebi.«

Bodimo torej pozorni na to duhovno resničnost, da smo Kristusovi sodelavci, da On potrebuje ravno tebe in mene. Ker želi ravno po tebi in meni priti v ta svet.

Želim vam blagoslovljen začetek adventnega časa!

župnik