2. adventna nedelja 2020

https://hozana.si/index.php?datum=6.12.2020

https://media.freebibleimages.org/stories/FB_John_Baptist/overview-images/005-john-baptist.jpg?1538657654
freebibleimages.org

Vstopili smo v drugo adventno nedeljo. Živimo v času pričakovanja. Verjetno si vsak izmed nas želi in komaj čaka, pričakuje čas, ko bo epidemija koronavirusa premagana, ko bo vse to, kar nas danes obremenjuje za nami, ko bodo te neprijetnosti samo še v spominu in zgodovini. Otroci so bili do danes v pričakovanju obiska sv. Miklavža. Spomnim se, kako smo se otroci v dneh pred Miklavžem posebej trudili biti pridni in ubogljivi, da bi mogli biti deležni Miklavževe pohvale! Kako lepa nagrada je bil na Miklavžev dan zjutraj pogled na polne peharje raznih otroških dobrot.

Tudi sicer v življenju vedno nekaj pričakujemo. Zelo močno je, ko starša pričakujeta otroka. Kako skrbno se na to pripravljata!

Pričakovanje pa od nas zahteva določeno stopnjo napora. Potrebno je počakati. To lahko prav vsi dobro izkušamo, kako je včasih težko počakati. Primer, ki se nam kar sam ponuja je zopet ta koronavirus: Če hočemo premagati virus, moramo nekatere stvari pustiti ob strani: ne moremo se sproščeno družiti, ne moremo imeti skupnih srečanj, dejavnosti, na moremo hoditi od enega do drugega prijatelja in se družiti, ne moremo iti na izlete, potovanja, ne moremo … Vse to ima za cilj, da bi obvarovali sebe in predvsem druge, starejše, bolne, ranljivejše. Da bi tudi pomagali, olajšali  delo vsem tistim zdravnikom in medicinskim sestram, ki se cele dneve v zaščitnih oblačilih, v skrajnih naporih borijo za zdravje in življenje naših ljudi. In z našim začasnim odrekanjem nekaterim »človekovim pravicam« prispevamo k temu, da bodo oboleli lahko deležni potrebne pozornosti in skrbi od strokovnega osebja.

Naše pričakovanje olajšanja, osvoboditve in rešitve pred boleznijo je povezano z našo zavestno angažiranostjo, z našo odločitvijo, da bomo naredili vse, kar je v naši moči in v tem vztrajali dokler bo potrebno. Do takrat je potrebno biti v nekem smislu »v puščavi«.

Prav »puščava« pa je povezana z adventom. V prvem berilu govori Bog po preroku Izaiju: »V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! …« Te tolažilne besede so nekoč veljale Izraelcem, ki so bili odpeljani v izgnanstvo. Naznanjajo skorajšnjo rešitev. Sami naj torej dejavno pričakujejo, da se bodo mogli kmalu vrniti.

Tako tudi mi danes. Bog je sicer že med nami, je že rojen, je že umrl in vstal od mrtvih, poslal svetega Duha. Tudi mi smo že postali deležni njegovega življenja (pri krstu), tudi v nas že prebiva Bog, če le živimo v posvečujoči milosti. Toda naše vsakdanje skrbi, tok vsakdanjega življenja nas hitro »odpeljejo« vstran od tega duhovnega temelja. Nagnjeni smo k pozabljanju, k površnosti, k malomarnosti, k temu, da nam počasi postane vseeno. Lahko zgubimo vero, ali pa jo živimo tako pozunanjeno,  da se nam zdi, da je vera samo nekaj za zdraven, ne pa temelj, na katerega bi zidali stavbo svojega celotnega življenja. In da bi vse kar smo, kar živimo: odnose do bližjih, do stvari, do dela, do premoženja oblikovali po svojem osebnem notranjem odnosu do Boga – po veri.

Zato je čas adventa, čas Janeza Krstnika, ki je bil asket in prerok. Klical je k spreobrnjenju, k priznavanju grehov in odpuščanju. In ko se vprašamo, kdo naj bi se spreobrnil, na koga se ta Janezov klic nanaša danes, se hitro pred nas postavijo podobe ljudi, ki bi se morali skesati svojih napak in prositi odpuščanja. In res je tako! V tem času sam berem Možinovo knjigo Slovenski razkol. Kako potrebno bi bilo tem ljudem, ki so povzročalo toliko gorja v naših prednikih, da bi se spreobrnili, da bi skesano prosili odpuščanja. Prav tako bi to spreobrnjenje iz srca privoščil vsem njihovim idejnim naslednikom, ki želijo danes določati, kakšno mišljenje je »in«, sprejemljivo (za njih), da ne boš označen za »drugorazrednega nazadnjaka«.

Toda k spreobrnenju, k priznavanju svojih grehov niso poklicani samo ti, ampak ta klic v prvi vrsti velja za mene in tebe osebno. Morda se besede priznanje grehov, pokora, spreobrnjenje danes res slišijo  trdo, neprijetno, vendar je prav to pot k notranji osvoboditvi od ujetosti v zanke zla, k olajšanju, k temu, da svoje korake naravnamo na pot miru, veselja, sreče in resnice, ki osvobaja. Pogledati v svojo dušo, srečati se s samim seboj, posebno če je v nas veliko zanašanja na lažnive stvari, je pogosto boleče in kot bi šli v nekakšno duhovno puščavo. Lažje se je še naprej udobno slepiti, biti zavarovan v svoj prav, v svoji nezadovoljnosti kazati s prstom na druge, kot pa svoj pogled ustaviti na sebi, se soočiti sam s seboj, si priznati napake, grehe.

Ampak pot v boljše življenje, pot v to, da bi se Bog mogel roditi tudi v nas, je prav to, da čeprav težko, pripravimo pot Gospodu, zravnamo steze svojih krivih potov, da izkoristimo zakrament svete spovedi – dar Božjega odpuščanja in da potem zaživimo novo bolj Božje življenje.

Zato mi dovolite, da vas sedaj še enkrat povabim k zakramentu svete spovedi pred Božičnim praznikom. Priložnost bo na četrto nedeljo po delitvi obhajila, kolikor vam takrat ne bo uspelo pa tudi v dneh pred Božičem. Kdaj in kje bolj natančno bo mogoče priti k spovedi pa bo še objavljeno na župnijski spletni strani.

Želim vam blagoslovljeno pripravo na praznik Jezusovega rojstva!