3. nedelja med letom 2021

https://hozana.si/index.php?datum=24.1.2021

Prvo berilo je vzeto iz preroka Jona. Jona je bil tisti prerok, ki se je sprva upiral Bogu, na začetku ni hotel iti v Ninive, kamor ga je Bog pošiljal, da bi prebivalce tega mesta opomnil, naj se spreobrnejo. Ampak nazadnje po dogodku na morju, po dogodku z ribo, je vendarle pristal in šel tja v Ninive in dosegel tisto, za kar je prišel. Ninivljani so se spokorili in bili so rešeni pred propadom.

V drugem berilu pa apostol Pavel piše Korintskim kristjanom, da je čas kratek, da stvari tega sveta hitro minejo, in zato naj svojega srca ne navezujejo na karkoli: ne na ljudi, ne na čustva, ne ne užitke, ne na udobje, ne na posle, ne na denar ali katerokoli materialno stvar. Kajti podoba tega sveta mineva. Truditi se je potrebno za nenavezanost.

Nenavezanost je pogoj, da smo lahko odprti in svobodni za Boga. In če pogledamo današnji evangelij so bili, vsaj na začetku takšni štirje ribiči, ko jih je Jezus povabil naj gredo za njim. V trenutku so pustili svoje stvari in šli za Jezusom. Sicer se je kasneje pokazalo, da so bili precej navezani na svoje predstave o tem, kako oz. na kakšen način naj bi Kristus, Mesija prinesel odrešenje. A vendar so se po Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju in po prejemu Svetega Duha, osvobodili tudi teh navezanosti na svoje pojmovanje Kristusa.

K nenavezanosti smo poklicani vsi kristjani. Biti kristjan pomeni slediti Kristusu. Slediti pa mu je mogoče samo, kadar je naša duša prosta pretirane navezanosti: najprej v odnosu do sebe, to je da ne skušamo ugoditi vsaki svoji kaprici, vsaki želji, vsem instinktom in tudi ne vsaki svoji potrebi, da ne pretiravam v skrbi za zdravje ali za prihodnost, da ne navezujem srca na materialne dobrine ali na denar. Kajti ko se srce napolni z zemeljskimi dobrinami, ni v njem več prostora za Boga. Nekatere ljudi pa Bog vabi k še večji odpovedi od običajne, da bi mu bili še bolj na voljo. V tem smislu smo duhovniki poklicni v celibat, da bi bili bolj na voljo Bogu in Cerkvi. In v tem smislu kandidati za redovnike naredijo zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine.

Nenavezanost pa se mora pokazati navzven v življenju vsakega kristjana. Vsi, ki smo krščeni, tako laiki kot duhovniki, redovniki pa tudi drugi smo po naravi  nagnjeni k navezanosti, da imamo nekaj samo zase, da na neko stvar ljubosumno čuvamo samo zase. Zato kristjan potrebuje nenehno čuječnost in pogosto spraševanje vesti, da nam ustvarjene dobrine ne bi preprečevale združitve z Bogom, temveč bi bile le sredstvo, s katerim bi ga ljubili in mu služili.

Zato ko uporabljamo stvari, naj bo v naših srcih hvaležnost Bogu, da jih imamo in da jih moremo uporabljati. Da bi tako v stvareh, ki nam lajšajo in lepšajo življenje, npr. v delovanju pralnega stroja ali  v kozarcu dobrega vina, ali pa v preprosti fižolovi juhi prepoznavamo Božjo naklonjenost, Božjo ljubezen, dobroto do nas. In da te stvari uporabljamo in uživamo v tej hvaležnosti Bogu in ljudem, ki so bili vključeni v proces ustvarjanja dobrine. To pomeni tudi biti deležen božjega blagoslova.

Drugi del, ki izhaja iz tega prvega, torej hvaležnosti Bogu in ljudem za vse, pa je naša pripravljenost dati nekaj od sebe, deliti z drugimi, predvsem s tistimi, ki so v stiskah, ki so v pomanjkanju. Vse kar imamo, vse premoženje, dobrine, ki smo si jih na pošten način pridobili, so nam pravzaprav dane od Boga v upravljanje. Smo odgovorni pred Bogom, da z dobrinami dobro, skrbno, preudarno upravljamo. V to upravljanje pa spada tudi skrb za druge, ki so izven naših najožjih družinskih članov.

Miloščina ne samo tistega kar imamo odveč, ampak miloščina, ki izhaja iz osebnih žrtev, je nekaj, kar je Bogu najljubše. Miloščina, ki izvira iz usmiljenega srca, bolj koristi tistemu, ki jo daje, kot tistemu ki jo prejme. Ker tisti ki jo daje, predvsem kadar jo daje na skrivaj, črpa iz nje duhovno korist, medtem ko tisti, ki jo prejme, samo začasno. Z miloščino na skrivnem si na nek način kupujemo prostor v nebesih, (čeprav je potrebno biti pri tej izjavi previden, ker nebes si ne moremo kupiti) zato je miloščina investicija, ki gotovo ne bo nikoli propadla. Priložnosti za takšne sorte investicije pa je in jih bo vedno dovolj.

(Ob tem pa je še en vidik, o katerem bi morali kot kristjani tudi razmišljati: namreč dejstvo, da kar kupujem to oz. tisto, kar stoji za kupljenim, tudi podpiram. O tem naj razmisli vsak sam.)