2. velikonočna nedelja-bela; nedelja Božjega usmiljenja 2021

Nejeverni Tomaž – Referat za katehezo

https://hozana.si/index.php?datum=11.4.2021

Današnji odlomek nas povede na tisti prvi velikonočni dan, ki je bil drugačen od vseh poznejših velikonočnih dni. Drugačen je bil zato, ker se je vse, kar mi praznujemo, zgodilo prvič. Bistvena razlika med nami in učenci zbrani za zaprtimi vrati je v tem, da oni niso vedeli, da je Jezus vstal od mrtvih, niso vedeli da živi, da je premagal smrt, zato je bila njihova velika noč, vsaj v začetku žalostna, zmedena, bili so prestrašeni, razočarani, potrti, zgubljeni. In čeprav so nekatere ženske govorile, da so srečale Jezusa, jim seveda niso verjeli. Ne vemo, kako so sprejeli pričevanje Petra in Janeza, ki sta videla prazen grob. Janez je takrat že videl in veroval, kot je sam zapisal. Ostali učenci pa so se ga razveselili šele pod noč tistega dne. Ne že zjutraj, ko je Gospod dejansko že vstal, niso se veselil, ko jim je Marija Magdalena prišla povedat, ne ko sta jima o tem govorila Peter in Janez. Torej šele zvečer, ko so videli Gospoda, so se začeli veseliti.

Tudi sami smo mnogokrat podobni tem prestrašenim in žalostnim učencem. Včasih, posebej če so zunanje okoliščine za nas težke, posebej v tem času, ko nismo mogli velike noči praznovati skupaj, z zunanjimi slovesnostmi in procesijami, ko smo že naveličani bolj ali manj potrebnih omejitev, se komu morda zdi, kot da je Kristus še vedno nekje v grobu, kot da Kristus še ne bi vstal. Toda mi ne smemo v sebi dopustiti, da nam zunanje okoliščine (tokrat okoliščine virusa in omejitev, pa tudi druge nespodbudne okoliščine: zavajanja, nestrpnosti, prikritega sovraštva…) ukradejo veselje nad tem, da naš Gospod živi, da je z nami. Naša vera v Jezusovo vstajenje, se v resnici in najbolj očitno pokaže šele v časih stisk in preizkušenj. Ni težko biti kristjan, ko se zberemo ob velikonočnem zajtrku. Ni težko biti kristjan, ko sem z enako mislečimi pri velikonočni procesiji… Vse to je zelo dobro in lepo in hvalevredno, so lepe navade in običaji, ki jih moramo ohranjati in predajati rodovom naprej. Ampak tisto kar je bistveno, pa je, da se v veri, zaupanju veselimo tega, da Gospod živi. Če tega še tako ne čutimo in doživljamo, pa prosimo Gospoda, podobno kot Tomaž, da bi nam dal milost, da bi ga v veri videli, da bi ga v veri doživeli, da bi se v veri dotaknili njegovih ran. Tudi mi moramo priti do trenutka ko bomo prevzeti od srca vzkliknili: »Moj Gospod in moj Bog!«

Povabljeni smo k osebnemu srečanju z vstalim Gospodom. Šele v tem srečanju bo naša vera pridobila tisto trdnost, moč, zaupanje, ki bo ostalo tudi sredi zelo težkih okoliščin. Če bomo znali v veri sredi vseh vseh stisk in preganjaj ohraniti v sebi notranjo vedrino, mir, veselje in dobroto srca bomo pravi pričevalci za Jezusa, od mrtvih vstalega, poveličanega.

Danes je tudi nedelja Božjega usmiljenja. Gospod sam je v videnju sveti Favstini Kowalski razodel svojo željo, naj bo nedelja po veliki noči praznik njegovega usmiljenja. V podobi Usmiljenega Jezusa, kot je imela videnje sestra Favstina, izhajata iz njegovega srca dva žarka: rdeč in bledo moder. Slednji pomeni vodo, ki opravičuje duše, rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ljudi nas očiščuje zakrament krsta in spovedi (pokore), evharistija pa nas hrani in nam daje delež pri Božjem življenju.

Da bi se po zakramentih v resnici srečali z Gospodom, pa jih ne smemo prejemati iz navade, ampak v  veliki veri in iz vere izhajajoče želje in hrepenenja, da bi po njih srečali z živim Bogom – Jezusom Kristusom.

Želim vam, da bi bili tudi in predvsem sredi stisk in preganjanj veseli v Gospodu! Vesel kristjan je namreč pravi kristjan. Ne pustimo si vzeti notranjega miru in veselja.