3. velikonočna nedelja 2021

https://hozana.si/index.php?datum=18.4.2021

https://i2.wp.com/img-fotki.yandex.ru/get/6446/177598071.51/0_b5ce8_345c1a25_XL.jpg

Oznanilo Jezusovega vstajenja od mrtvih je osrednje, bistveno, temeljno oznanilo krščanske vere. To je povedal že apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom: »Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera.« (1 Kor 15, 14) Torej lahko bi rekli: Na Jezusovem vstajenju stoji ali pa pade naša vera. To pravim, ker ste morda slišali, na televiziji ali pa kje drugje, da obstajajo domneve, špekulacije, da naj bi Jezus na križu nekako preživel in da naj bi potem v grobu prišel k zavesti in potem živel naprej  nekje v Indiji.

Vera v Jezusovo vstajenje od mrtvih, je torej temelj vsega krščanskega verovanja. Osnova za našo vero pa je oznanilo Cerkve oz. pričevanje Svetega pisma. Evangelisti govorijo o praznem grobu, ki že kaže, da Jezusa ni več tam. Potem pa govorijo o tem, kako so sami njegovi učenci postopno prišli do  vere v vstajenje. Najprej so jim o tem govorile žene, ki so bile prve pri grobu in so trdile, da so srečale Gospoda. Vemo, da tem ženam niso verjeli. Potem pa nam evangeliji govorijo, da se jim je Jezus sam prikazal. A tudi po teh prikazovanjih še niso bili čisto prepričani, so še dvomili. Tako se ti dvomi kažejo tudi v današnjem evangeliju. Učenca sta komaj pritekla iz Emavsa in hitela pripovedovati, da sta na poti srečala Gospoda. V tistem trenutku pa sam stopi mednje in reče: »Mir vam bodi!« In še v tistem trenutku, ko so ga že videli na svoje oči, so še vedno dvomili. Pravi, da so mislili, da vidijo duha, prikazen. In tudi ko jim pokaže svoje prebodene roke in noge, pravi da od veselja še niso verjeli. Kot da bi si mislili: »To je prelepo, da bi moglo biti res«. Da bi jih Jezus dokončno prepričal, jih Jezus prosi, naj mu dajo jesti.

In ko so kasneje učenci sami šli drugim oznanjat Jezusovo vstajenje, so bili morda pred skušnjavo: »Kdo jim bo sploh verjel?« Toda vemo, da je bilo njihovo pričevanje zelo močno, prepričljivo, saj je število tistih, ki so sprejeli vero iz dneva v dan naraščalo.

Pri veri v  vstajenje pa ne gre zgolj za to, da je Jezus vstal; gre za to, da tudi mi sami spoznamo in izkušamo moč njegovega vstajenja. Vero v Jezusovo vstajenje ni dovolj samo izpovedovati, treba je iz nje živeti, treba je iz nje upati, verovati, ljubiti. Jezus je premagal smrt, je vstal od mrtvih, torej je živ. Živi tudi danes, je tukaj med nami, je v nas. Ker sem krščen in če nisem v smrtnem grehu, če nisem odtrgan od občestva z njim, potem je vstali stalno navzoč v globini moje duše.

V pravoslavnih ikonah je Jezusovo vstajenje prikazano drugače kot pri nas. Na njihovih podobah se Kristus v podzemlju sklanja k Adamu in Evi. Z neverjetno močjo ju drži za roki in ju vleče ven iz groba, iz smrti. Za njima pa stoji množica ljudi, ki čakajo, da jih Kristus potegne ven iz teme smrti. Dva angela pa za vedno zvežeta Satana. Kristusova zmaga ni nad vidnimi sovražniki, ampak nad nevidnimi, ki so veliko hujši: smrt, tema, stiska, demon.

Mi vsi smo vpleteni v ta prizor. Kristusovo vstajenje je tudi naše vstajenje. Zato mu pustimo, da vstopi v naše življenje, in če smo še tako zabredli, če se čutimo zgubljene, nevredne, potolčene nas Kristus lahko najde in dvigne prav iz takšnega stanja.

Na nas je, da se vedno, iz dneva v dan, vedno na novo odločamo za Kristusa. Po vsaki noči, po vsakem porazu, po vsakem padcu, pa tudi po vsakem uspehu, se moramo obrniti k njemu, se okleniti njegove ponujene roke. To nam bo dalo moč, da bomo kljub težavam ohranili mir, treznost v mišljenju in odločanju, odgovorno držo in veselje do življenja. To bo najboljše pričevanje, da sami ne samo priznavamo vero v Jezusovo vstajenje, ampak, da iz tega tudi živimo, da zajemamo moč za svoje vsakdanje življenje.