4. velikonočna nedelja – nedelja dobrega pastirja

4. velikonočna nedelja - nedelja dobrega pastirja, svetovni molitveni dan za duhovne poklice

https://hozana.si/index.php?datum=25.4.2021

Po pravkar prebranem odlomku, v katerem Jezus govori o sebi kot o dobrem pastirju se imenuje tudi današnja nedelja – nedelja dobrega pastirja. Jezus je tisti pastir, ki mu je mar za svoje ovce, ki skrbi za nas, in v tem gre tako daleč, da da življenje za nas. Pri vsaki maši se to zgodi, da nam da svoje življenje v podobi kruha in vina.

Daje pa se nam tudi v vseh drugih zakramentih. V zakramentu svete spovedi nam daje odpuščanje, vrača mir in da moč za hojo po njegovih poteh.

Vse to pa dela po duhovnikih. V tem tednu in danes še posebej molimo za to, da bi imeli duhovnikov dovolj. Toda kaj pomeni imeti dovolj duhovnikov? Jih sploh potrebujemo? In če jih, zakaj jih potrebujemo?

V enem od nagovorov, ki smo jih pri mašah prebirali ta teden smo lahko slišali, to kar tudi že doživljamo: namreč to, da se čas samoumevnosti župnika na čelu župnije končuje; ne samo za manjše, tudi za večje župnije. Končuje pa se tudi čas, ko je bil župnik »lastnik župnije«, ko so ljudje samo poslušali in bolj ali manj ubogali.

Danes smo kristjani bolj kot kadarkoli prej poklicani k odrasli veri. To pomeni, da se vsak v dialogu z Bogom sprašuje tudi o tem, kakšno je njegovo mesto ali poslanstvo v svoji domači župniji. Med nami je tudi zaradi splošno razširjene mentalitete individualizma in potrošništva velikokrat navzoča nase osredotočena misel: kaj mi lahko ponudi župnija ali kaj mi lahko ponudi župnik? Sam imam občutek, da veliko ljudi dojema Cerkev, župnijo ali duhovnika kot nek servis, storitveno obredno dejavnost. Ko npr. potrebujem krst otoka pridem k župniku in on je dolžan narediti svoje. Ko nekdo umre, spet pridem in je župnik dolžan narediti pogrebni obred. Fino je če to naredi čim lepše, da je cerkev lepa, čista, okrašena. Itak pa mu potem za vse to plačam. Po tem ko naredi svoje pa se umaknem in ne vidim cerkve od znotraj do nadaljnjega, ko bom spet potreboval kakšno obredno obeležitev neke življenjske prelomnice.

Takšno servisno storitveno dojemanje župnije in duhovnikov pa je vse kaj drugega kot vzpodbudno ozračje v katerem se bodo prebujali novi duhovni poklici. Nihče od mladih se ne bo odpovedal svoji družini, ne bo se odpovedal življenju z ljubljeno osebo, ne bo se odpovedal ustvarjanju lastne poklicne poti in ustvarjanju lastne družine samo zato, da bi postal nekakšen obrtnik versko obrednih dejavnosti.

Duhovniški poklic je res poklic. Ni dovolj samo imeti željo. Motivi, da bi nekdo želel postati duhovnik so lahko tudi čisto človeški, posvetni. Duhovniški poklic pa se rojeva v srečanju. Gre za to, da nekdo resnično in močno doživi Boga v svojem življenju. Iz tega srečanja se potem lahko rodi tudi pristna želja ali klic v duhovništvo. Bog ne kliče fantov in moških v to službo, da bi bili zgolj nekakšni verski uslužbenci. Kliče jih, ker želi po njih svojemu ljubljenemu človeku prihajati naproti.

Bog želi da bi vedno bolj rasli v veri, v ljubezni in zaupanju v njega. Bog želi, da bi ga vedno znova v svojem življenju postavljali na prvo mesto. On želi da bi mi živeli iz odnosa z njim. On želi da bi vsak dan spoznavali ljubezen, ki jo ima on do nas. obenem pa želi tudi, da bi odkrivali način, kako mu lahko mi služimo; kako lahko jaz, takšen kot sem, s svojimi sposobnostmi pa tudi s svojimi omejitvami služim njegovim načrtom, njegovim ciljem. Ne samo duhovniki, tudi vsak kristjan, vsak ki je krščen v imenu Troedinega Boga  ima svoj duhovni poklic. Osnova vsakega duhovnega poklica pa je molitev.

Molitev je temeljni pogoj, da sploh lahko sam rastem v veri. Brez osebne molitve vera enostavno usiha. Duhovniški poklicev bo dovolj takrat, ko bo dovolj ljudi, vernikov, ki bodo zavzeto živeli svoj duhovni poklic kristjana. Vsak izmed nas nosi delček odgovornosti za duhovniške in redovniške poklice. Prizadevajmo si zato za redno molitev, redno in z vero obhajanje zakramentov in da živimo vero tudi v vsakdanjem življenju. Na ta način bomo gradili spodbudno okolje ali klimo v kateri se bodo prebujali tudi novi duhovniški in redovniški poklici.