Beseda župnika faranom

Na 5. postno nedeljo 2020, v času, ko ni maš z ljudstvom

Božja beseda za nedeljo, 29. marca 2020

Rembrandt: Jezus obudi Lazarja
Vir: Wikipedia

Vstopili smo že v peto postno nedeljo, ki jo imenujemo tudi tiha nedelja. To tihoto letos res na poseben način doživljamo, ker smo se za zavestno odrekli vsem fizičnim stikom. To tihoto morda še najbolj intenzivno doživljajo ljudje, ki živijo sami, ki že tako zaradi starosti ali bolezni ali drugih ovir nimajo prav veliko družabnih stikov. Najbrž je veliko lažje vsem, ki ne živite ravno sami, ki imate vsaj še koga, ki je ob vas. Vsekakor pa se še kako potrjujejo besede Boga, ko ustvari Adama: »Ni dobro človeku samemu biti.« Že živali, sesalci potrebujejo drugo bitje. Ljudje pa smo ustvarjeni po Božji podobi in zato potrebujemo odnose, potrebujemo drug drugega, saj je naš »Izvirnik«, katerega odtis nosimo v sebi, Bitje odnosov. Bog ni hladen monolitni, samozadostni um, s katerim naj bi si razložili začetek vesolja, ampak je Trojstvo, občestvo treh oseb: Oče in Sin med katerima je vez ljubezni – Sveti duh.

Evangelij današnje nedelje pred nas postavi dogodek, ki se je zgodil le nekaj dni pred slovesnim vhodom v Jeruzalem, kjer je bil nato Jezus obsojen in križan. Gre za dogodek, ko Jezus v svoji božanski moči pokliče umrlega prijatelja Lazarja nazaj v to naše telesno, biološko življenje. S tem pokaže, da je on sam izvir vsakega življenja. Marti pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« In nato vpraša: »Veruješ v to?« In to sprašuje danes tudi tebe, dragi brat, draga sestra! Veruješ, da je sem tudi zate vstajenje in življenje? Če odgovoriš z da, kaj to pomeni konkretno, kako se to pozna v tvojem vsakdanjem življenju? To so močne besede, ob njih ne moreš ostati neopredeljen. Terjajo tvojo odločitev! Ali izbereš Jezusa in s tem življenje, ali ga zavrneš in se zapišeš večni smrti!

Toda izbrati Kristusa je več kot samo reči: »izberem te«, »sem tvoj«, »ti me reši« in podobno. Izbrati Kristusa, pomeni, postaviti ga na prvo mesto v svojem življenju. Kristus lahko postane vir življenja samo tistemu, ki mu je pripravljen dati najpomembnejše mesto. Ker mi živimo iz tega, kar nam je najbolj pomembno, čemur dajemo največjo težo, kar nam je največja prioriteta.

V našo človeško naravo je položena globoka potreba, da smo za drugega, da živimo za drugega, da nekomu pomagamo, da ga razveselimo… Ko nam kdaj uspe drugemu pomagati, sploh če doživimo hvaležnost, če se naše pomoči veseli, takrat čutimo posebno zadovoljstvo, veselje. Kaj se je zgodilo? Ko si si vzeli čas za drugega, si pozabili nase, tudi na svoje težave, na svoje potrebe, na svoj čas, pravzaprav si nekako umrl sebi, svojemu jazu, ga premagal. In to je pomembno, ker ta naš jaz hoče biti vedno v ospredju. Vendar mu mi ne smeš dovoliti, da postane tvoj diktator. Ker če to postane, če mu hočeš vedno ugoditi, potem postane ta jaz – ego v tebi nenasitna zver, ki nima nikoli dovolj. In tako se lahko ujameš v razne odvisnosti, brez katerih misliš, da bo konec sveta, če ti bodo kakorkoli odvzete.

In ta čas, ko si sam doma, je lahko po eni strani tak, nevaren čas, ko ima marsikdo manj obveznosti, manj dela za drugega, manj skrbi. Ne smeš pustiti, da bi dan tekel, kar tako, ker boš hitro začeli zapolnjevati notranjo praznino s služenjem svojemu jazu, svojim instinktom. In to je zelo slabo, se lahko zelo slabo konča!

Zato bodi tudi ta čas v službi Bogu in ljudem! Ukvarjaj se s stvarmi, ki te gradijo, izpopolnjujejo, bogatijo! Na ta način boš najbolje poskrbeli zase. Če si v določeni meri že suženj samega sebe (kdo pa ni?), svojim trenutnim instinktom, če iščeš takojšnje zadovoljitev vzgibov, potem si na nek način podobni tistemu, ki zgublja življenje, ki mu odteka nekam v prazno. To je na nek način tvoja smrt, tvoj grob, ki pa je vedno zelo udoben!

Ne ostajaj v udobnosti svojega groba, karkoli že to je! Obstaja nekdo, ki te kliče ven! Lazar, pridi ven! Kako boš prišel ven? Ne s svojo močjo, ne zgolj s svojo voljo, ne zgolj s svojimi napori. Ampak tako, da Kristusu dovoliš, da vstopi v tvoj grob, ta vstopi v tvoj notranji svet, da vstopi v tvojo stisko, v tvojo praznino, naveličanost, razočaranost, utrujenost, da vstopi v tvojo smrt! On ti podaja svojo roko, on te bo izpeljal ven, v polnost življenja, ki je v občestvu z njim samim.

Naučimo se vedno, ko bomo v sebi čutili notranji nemir, bolečino, tudi stiske zaradi trenutnih razmer, karkoli negativnega v to bolečino klicati Kristusa. Seveda pa z njim v hvaležnosti delimo tudi vse, kar nas razveseljuje. Tako bo naše življenje vedno bolj preobraženo, oživljeno v Kristusu. Amen.


(P.S. – Kdor je globoko zabredel v kakšno odvisnost, potrebuje tudi pravega človeka, strokovnjaka, voditelja, spremljevalca, ki mu bo stal ob strani, mu pomagal ozaveščati stvari, ki se mu dogajajo! Bog najraje deluje tudi po človeku, kar pa ne izključuje tudi neposrednega, osebnega odnosa z Njim.)