30. nedelja med letom 2020

Smo v času, ko smo ponovno primorani bolj ostajati doma, ko ni mogoče obhajati svetih maš z ljudstvom. Vendar pa lahko prejmete obhajilo, kot je že rečeno v oznanilih. Tu pa bi se spet vstavil ob nedeljski božji besedi. To si lahko preberete ne tej povezavi:

https://hozana.si/index.php?datum=25.10.2020

Zanimivo je, da je veliko tega, kar je Jezus povedal in so njegovi učenci kasneje zapisali, nastalo prav v polemiki s tistimi, ki so mu nasprotovali, s farizeji, saduceji, učitelji postave. Tako so oni na nek način, skozi nasprotovanje omogočili, da je se je misel izoblikovala, prišla ven, med ljudi in po posredovanju prišla vse do nas, ki danes poslušamo, beremo iz premišljujemo evangeljsko besedo.

Tudi to, kar smo slišali, brali danes o bistvu postave, o smislu in namenu vsake zapovedi, se je nekako rodilo, ubesedilo, pokazalo prav skozi polemiko, oz. s tem, da je neki učitelj postave Jezusa preizkušal z izzivalnim vprašanjem: Katera je največja zapoved v postavi? Morda je ta učitelj postave imel s tem vprašanjem namen ujeti ga v besedi, da bi ga potem lahko obtožili. A Bog je ta slab namen obrnil v dobro tako, da je Jezusov odgovor razjasnil smisel na samo vsake zapovedi, ampak s tem pravzaprav vsega kar človek počne, pravzaprav smisel, namen človekovega obstoja.

Vse kar delaš, kar govoriš in kar misliš naj bo narejeno iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Da bi pa mi  vedeli, kako to živeti konkretno, pa je najbolje, da se ozremo kar na tistega, ki je to zapoved obelodanil. Kako je torej Jezus živel ljubezen do Boga in do bližnjega?

Najprej kako je živel ljubezen do Boga? Že od mladosti si je prizadeval biti v »tem, kar je mojega Očeta.« Zato je stalno iskal stik z Očetom, se umikal na samotne kraje, noči prečul v  pogovoru z Očetom, samo da bi mogel biti v stiku, v odnosu z Njim. Želel je spoznati in v vsakem času izvršiti samo Očetovo voljo. Že samo dejstvo, da Boga imenuje Oče, celo Abba, Očka nam pokaže, kako ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in mišljenjem.

In njegova ljubezen do bližnjega? Pokazala se je v tem, da je želel, da bi oznanilo o Bogu, kot ljubečemu in usmiljenemu Očetu prišlo do vseh ljudi, da bi se dotaknilo srca vsakega človeka, da bi vsi ljudje zmogli iti preko svojih zablod, grehov, egoizma, da bi zmogli iti tudi preko svojih večinoma zelo zgrešenih podob  o Bogu (predstav o Bogu) in sprejeli Jezusovega Boga za svojega Gospoda, za gospodarja svojega srca.

Tudi, ko je ozdravljal telesne, duševne in duhovne bolezni ni bil njegov namen zgolj povrniti zdravje, ampak predvsem, da bi ljudje v teh ozdravljenjih prepoznali Božjo dobroto in na nov način zaživeli svoj odnos z Njim in iz tega tudi svoje medčloveške odnose.

V evangelijih zgleda, da so Jezusu najbolj pri srcu ubogi. Torej vsi tisti, ki so bili nekako odrinjeni  na stranski tir: javni grešniki, cestninarji, bolniki, gobavci in preprosti ribiči, kmetje, gospodinje, otroci. Vsem tem rad pomaga, jih vabi, spodbuja, opogumlja, se z njimi pogovarja, jih daje celo za zgled.

Toda ali je Jezus ljubil tudi pomembneže tistega časa? Farizeje, učitelje postave, verske in politične voditelje? Bog ne bi bil Ljubezen, če bi kogarkoli izključeval iz svoje naklonjenosti. Gotovo je Jezus ljubil tudi vse te ljudi. Njegova ljubezen do njih se je kazala v tem, da jih je opozarjal na njihove zablode, na dvoličnosti in to je delal z zelo trdo besedo. Ljubezen do njih torej ni bila v dobrikanju in narejeni prijaznosti, ampak v tem, da jim je povedal resnico o njihovih ne prav poštenih namenih. Vse z namenom, da bi spoznali, da so tudi oni potrebni odrešenja, da tudi oni potrebujejo, da se jih Bog dotakne s svojim usmiljenjem.

V Jezusu samem imamo najboljši zgled kako ljubiti Boga in bližnjega. Zato si kot on radi vzemimo čas za Boga. Če je Jezus potreboval molitev, koliko bolj smo jo potrebni mi. Skozi odnos z njim, skozi vsakdanjo redno molitev, skozi premišljevanje božje besede, skozi poglobljeno obhajanje zakramentov, (kolikor nam je v teh dneh mogoče) bomo tudi sami vedno bolj spoznavali, kako dober je do nas Gospod, kako nas ima rad, kako smo od njega blagoslovljeni.

To nam bo pomagalo, da bomo tudi svoje vsakodnevne obveznosti v službi, šoli, doma in drugod vršili v tej zavesti svoje ljubljenosti s strani Boga. Oseba, ki vedno na novo spoznava svoje od Boga dano dostojanstvo, bo živela iz tega veselega spoznanja. In to naj se potem pokaže tudi v odnosu do bližnjega. Po Jezusovem vzoru: včasih s spodbudno besedo, s sočutjem, z bližino v stiskah, s pomočjo, s tem, da vestno opravljamo svoje delo ali pa če je potrebno tudi z opozarjanjem na nedoslednosti, z opominjanjem, s sprejemanjem jasnih stališč do etično moralnih vprašanj današnjega časa, z zavzemanjem za resnico, poštenost za pravične zakone in tudi s svojim prevzemanjem odgovornosti za življenje širših skupnosti.

V teh dneh pa želim nam vsem, da bi se ljubezen do bližnjega izrazila tudi v spoštovanju določb za preprečevanje širjenja virusa.

Naj vas blagoslovi Vsemogočni Bog: Oče in Sin in Sveti Duh!