3. adventna nedelja 2020

Gaudete Sunday - Catholic HotdishCatholic Hotdish
Gaudete

https://hozana.si/index.php?datum=13.12.2020

Za nami je že polovica adventnega časa. Ne vem, kako ste preživeli ta prvi del adventa, ki je letos poseben zaradi epidemije. Nekaj vas je na začetku adventa v cerkvi vzelo adventni koledar in ob zgodbi o misijonarju in zdravniku Janezu Janežu oblikujete svoje (družinske) adventne večere. Nekateri ta čas preživljate v tihi molitvi, morda ob radijskih ali internetnih prenosih svetih maš in molitev. Sam si včasih zapojem ali pa poslušam adventne pesmi, molim rožni venec, brevir, darujem sveto mašo. V svoje molitve pa vključujem vsakega izmed vas, brez izjeme, tudi tiste, ki jih ne poznam, ki jih nisem še nikoli videl. Še prav posebej pa se ob koncu dneva spomnim in prinašam pred Boga, vse tiste, s katerimi sem čez dan prišel v kakršenkoli stik. Zahvaljujem se Bogu in posebej blagoslavljam vse, ki izkazujete kakršnokoli pozornost, pomoč, gostoljubje. Mislim pa tudi na vse, ki bi jih moral za prvi petek obiskati, pa tega iz previdnosti nisem storil. Tudi vas, dragi bolni in ostareli polagam v Božje roke. Še posebej zato, ker vem, da je morda ta čas za marsikoga od vas posebej težak, ker imate še manj stikov z bližnjimi kot sicer. V molitvi se vsak dan spominjam tudi vseh veroučencev in njihovih staršev in prosim Bog za milosti, da se nebi pustili zavesti tolikim ponudbam in mikom lahkotnih vsebin na virtualnih omrežij.

Danes je torej že tretja adventna nedelja, ki ji rečemo tudi nedelja veselja (latinsko gaudete – veselite se) Vsa božja beseda za današnjo nedeljo je izbrana na temo veselja. Kako lepo poziva apostol Pavel Tesaloničane: »Bratje in sestre vedno se veselite. V vsem se zahvaljujte. Kajti to je Božja volja v Jezusu Kristusu glede vas.« Morda bo kdo mislil: Kako naj se veselimo v tem čudnem času, ko ni nič tako kot smo bili vajeni, ko je vse nekaj živčno, nastrojeno, sovražno? Dovolj je samo da preberemo naslove člankov v medijih. Gotovo nas vsa ta poročanja ne vodijo k večjemu veselju. Zato ne smemo pustiti, da nas vsa ta prerekanja popolnoma prevzamejo in vzamejo dušni mir.

Toda kje naj potem najdemo to veselje? Vsak ga išče nekako po svoje. Včasih mislimo, da si ga bomo kar sami polastili, nekako na hitro, brez truda, po bližnjicah npr.: v kupu takšnih in drugačnih gmotnih dobrin. Ali v najrazličnejših oblikah zabave, ali v decembrskih lučkah, ali v zasebnih druženjih po garažah, ali na socialnih omrežjih, računalniških igricah. Toda ko to mine, potem postanemo prazni, nezadovoljni, sitni samemu sebi in drugim. V takšnem stanju se odpre v človeku prostor za ujedljivost, razne oblike nasilja, iskanje krivca za svoje težave. To je začarana pot greha, ki vodi v praznino, propad in duhovno smrt.

Resnično veselje nikoli ne prihaja od zunaj, od zunanjih stvari, ki sem jih prej našteval, ampak od znotraj iz naše notranjosti. Toda ne iz nas samih. Ne iz nas, ampak iz našega notranjega odnosa do vsega kar nas obdaja in predvsem odnosa do tistega, ki vse presega, do Boga.

Če želimo živeti v veselju, potem moramo graditi predvsem ta naš notranji, duhovni svet. Brez tega ne moremo živeti dobrih odnosov niti med seboj. Toda ta pot vase ne prinaša takojšnjih rezultatov, takojšnjega zadovoljstva. Je naporna. Na tej poti je treba je biti iskren do sebe, kar je za marsikoga najtežje. Posebej je to težko, ko je človek že globoko zabredel v slabe stvari. Takrat je srečanje s samim seboj, s svojo realnostjo nekaj najtežjega. Kogar zunanje okoliščine prisilijo k temu, je to lahko takrat, v tistem trenutku kot bi bil v peklu. Vendar je to edina rešitev. Priznati svoje napake, priznati svojo nemoč, da bi se mogel sam rešiti, prositi za pomoč je pot, ki edina pelje ven, v svobodo.

Zato je toliko pomembno, da znamo že prej pogledati vase, da prepoznavamo katere stvari nas sicer na kratki rok zadovoljijo, vendar nas potem puščajo prazne, brez pravega veselja, same, neizpolnjenje. In da se znamo potem pravi čas odpovedati se jim, da znamo zavračati sladke, mamljive želje, ki nam brez naporov obljubljajo hitro srečo, zadovoljitev, potešitev notranje, bivanjske praznine.

Najbrž je vsak izkusil to, da pravo veselje prihaja šele po tem, ko smo v neko stvar vložili svoj čas, napor, prizadevanje. Pravo veselje je lahko samo takšno, ki je veselje tudi za druge. Vsakič, ko mislim, da me nekdo ovira v tem, da bi lahko živel svoje zadovoljstvo, svoje veselje, svojo srečo – takrat to gotovo nimam pravega, pristnega veselja. Še manj, če mora nekdo ob meni zaradi mojega veselja trpeti.

Vsako nepristno veselje nekomu povzroča trpljenje. Končno trpi sam človek, ki se je prepustil nepravemu veselju. Tak za svojo nesrečo potem krivi druge. Postane ujetnik samega sebe, oz. svojih razvad, svojega nepristnega veselja, greha. Ob tem se taka oseba čuti zavrnjena od svojih, predvsem tudi od tistih, ki jim je vsaj malo mar zanje, ki jim ni vseeno kaj se v njem in z njim dogaja. Ti ljudje ob njem trpijo in ga zato opozarjajo, da nekaj ne dela prav. Opozorjeni pa vse to jemlje kot napad nase, na svojo svobodo, na svoje edino zadovoljstvo, ki mu ga hoče nekdo vzeti. In ni čudno, da lahko sledijo burne reakcije, tudi nasilje.

V takšnih primerih je potrebna molitev. Veliko molitve. Molitev za razsvetljenje. Za pravi pristop, za notranji mir, za trezno presojo, za ozdravitev notranjih ran, za odrešenje. Ničesar ne moremo narediti, če smo sami ranjeni, v sebi negotovi, nemirni, v strahu.

In tukaj nam prihaja naproti Gospod. On je tisti, ki lahko v nas postne vir najpristnejšega veselja. Globokega veselja, ki ga ne morejo skaliti še tako hudi zunanji viharji. On je notranja luč, ki lahko, če mu le pustimo, razsvetli vsako našo temo. Šele v njem se človek zave svoje prave vrednosti, svojega dostojanstva. In tega mu ne more odvzeti nobena žalitev, nobena huda beseda, nobeno poniževanje, ki prihaja do nas od zunaj, od te ali one ranjene osebe. Seveda nas vse to prizadene, toda globoko v sebi imamo Boga, smo v njegovi blagodejni svetlobi. Na vse moči si moramo prizadevati, da bi bili globoko zasidrani v Bogu, da bi vse doživljali v njem, skupaj z njim. Da bi bil naš duh vedno bolj prostor molitve, izročanja, zaupanja, združevanja z Bogom. Tedaj nobena samota ne bo gluha in prazna, ne bo osamljena ampak bo polna bližine, topline, veselja.

Zato kolikor je še tega adventnega časa, pred nami je še devetdnevnica, pustimo, da bi bil Jezus rojen v samoti našega srca, v bolečini našega greha, neuspeha, stisk, razočaranj. Goreče in nenehno ga prosimo, naj vstopi v to našo »štalo« v to našo »temno votlino«, da bo vstopilo veselje v nas in da bomo potem podobno kot Janez Krstnik lahko pričevali o tej naši luči, o Jezusu, ki razsvetljuje vsakega človeka.