2. nedelja po Božiču 2021

https://hozana.si/index.php?datum=3.1.2021

Z vami bi rad podelil naslednje razmijšljanje ob začetku novega leta (iz Družine):

Kaj bo prineslo novo leto?

Ne vemo, kaj se bo zgodilo v letu, ki prihaja – večinoma to ne bo odvisno od nas, vendar je od nas odvisno, ali bomo to sprejeli z zaupanjem.

Novo leto je kot prazna stran, ki jo je še treba popisati. Kaj se bo v letu pred nami vtisnilo v naš spomin? Nekateri načrti se že zarisujejo: rojstvo otroka, izpit, napovedana selitev,…

Na obzorju novega leta pa se kažejo tudi skrbi… ali bom našel službo, ali bo posel tekel, ali bo prijatelj, ki je zbolel za rakom ozdravel ali bo umrl?

Včasih bi si želeli poznati odgovore na vsa ta vprašanja.

Vedeževanje in želja po moči

Toda ne glede na to, kaj govorijo najrazličnejše vedeževalke in »babe Vange«, v prihodnost ne moremo videti. Na začetku leta se množijo horoskopi in najrazličnejše napovedi. Ob tem velja spomniti, da moramo zavračati vse oblike vedeževanja, kot pravi Katekizem katoliške cerkve (2116), saj so v nasprotju s krščansko vero in upanjem in se ne skladajo z ljubečim češčenjem, ki ga dolgujemo Bogu.

Iskanje sveta pri horoskopih, astrologija, hiromantija, razlaga napovedujočih znamenj in kockanja, pojavi jasnovidnosti, zatekanje k medijem – vse to v sebi skriva voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobili skrite sile. Ta želja ni vedno zavestna, zmeraj pa prikrita.

Kako torej gledati na prihodnost? »Pravilna krščanska drža je v tem, da se z zaupanjem prepuščaš rokam Božje previdnosti, kar se tiče prihodnosti in opustiš sleherno nezdravo radovednost glede tega,« še pravi katekizem (2115).

»Ne skrbite za jutri«

Jezus nam je govoril: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase« (Mt 6,34). Dobro je načrtovati, organizirati – predvsem, ko smo odgovorni za družino -, vendar tako, da vse to izročimo v Božje roke. Naše vseobsegajoče zavarovanje je Božja ljubezen.

Naše upanje temelji na njegovi Besedi in ne na napovedih katerega koli vedeževalca ali obetih strokovnjakov. Če si tako želimo poznati prihodnost, ali se pravzaprav v tem ne kaže pomanjkanje zaupanja?

Seveda je težko čakati, ne da bi vedeli … ne da bi vedeli, ali bo naš otrok ozdravel, ali se bo dolgo obdobje brezposelnosti obrnilo v stabilno delo, ali bo nekdo, ki je krhek v svoji mladosti, našel ravnotežje, ali bo par, ki je na tem, da se loči, stopil na pot sprave, ali bo otrok, ki se bo rodil res prizadet, kot so napovedali zdravniki. Toda kaj bi nam pomagalo, če bi vedeli v naprej? Kajti kar koli se že bo zgodilo, nam bo milost dana v trenutku, ko jo bomo potrebovali. Ne prej.

Najhujša, in na to ima hudič največji vpliv, je domišljija. Ko smo soočeni z resničnostjo, se lahko borimo in spoprijemamo. Toda v domišljiji se tesnoba lahko razplete v obup, tako da nanjo nima več vpliva. Božja milost pa ni domišljijska, ampak resnična.

Z zaupanjem in odločenostjo

Kaj se bo zgodilo v prihajajočem letu? Ne vemo. Toda to pravzaprav ni pomembno. Edino vprašanje, ki navsezadnje šteje, ni, kaj se bo zgodilo, ampak kaj bomo mi storili s tem. Nekateri dogodki bodo prišli, ne da bi jih lahko spremenili, vsaj ne neposredno in takoj, vsiljeni nam bodo od zunaj. Toda ostali bomo svobodni, da jih sprejmemo z zaupanjem in odločenostjo, namesto da jih utrpimo. Svobodni bomo, da jih bomo preživljali v upanju, namesto da v njih vidimo neizogibno usodo.

Ne glede na to, ali bo naše leto trdo, boleče, polno preizkušenj ali pa posejano z veseljem, lepimi presenečenji, srečnimi dogodki, bo lepo in rodovitno, če ga bomo živeli z Bogom, v njem in zanj. To ni pobožen stavek, to je resničnost, h kateri smo poklicani.

Razmišljanje je iz časnika Družina (3. jan 2021), avtorice Christine Ponsard