Jezusov krst 2021

https://hozana.si/

Zakaj ali s kakšnim namenom je Janez Krstnik krščeval ljudstvo v reki Jordan? Tisti, ki so prihajali k Janezu Krstniku in se mu dajali krstiti so bili podučeni: ko bom vstopil v vodo in me bo Janez krstil, bo to znamenje moje pripravljenosti, da stopim na pot spreobrnjenja, da se odpovem zlu, sebičnosti, kršenju božje postave in se začnem z vso močjo prizadevati, da bi živel v skladu s postavo, z vestjo. Tako se bom pripravil na prihod dolgo pričakovanega in obljubljenega Mesija, ki bo v deželo prinesel svobodo, mir, trdnost, blaginjo.

In potem pride Jezus, Mesija in se sam postavi v vrsto za krščevanje! Sam prejme Janezov krst spreobrnjenja. Čeprav sam ne potrebuje spreobrnjenja, se da krstiti! Kaj nam s tem sporoča? Mislim, da nam s tem govori, da ko se v nas pojavi želja, hotenje, potreba po tem, da bi postali boljši, da bi se zavzeli za nekaj dobrega, da bi opustili kaj slabega, razvado, kaj kar je zlo in greh, da nam takrat želi stati ob strani, želi biti ob nas, nas želi v tej plemeniti želji podpirati, dajati moč za vztrajnost. Želja postati boljši človek, spreobrniti se je od Boga. On nas v tem podpira. In nam želi ob tem stati ob strani, da bi mi računali na njega, na njegovo pomoč. Sicer je trud bolj ali manj zaman. Če pa nam bi kaj uspelo bi pri tem kaj hitro mislili, da smo sami prišli do napredka, bi hitro postali napuhnjeni, zagledani vase, v svojo domnevno popolnost. Imeli bi se za boljše od drugih, za bolj razsvetljene, za bolj duhovne. Tak vzvišen odnos pa je nekaj še slabšega od kakšnih človeških nepopolnostih. Zato v prvi vrsti ne smemo graditi na svoji moralni popolnosti, ampak predvsem na dobrem, lepem in odgovornem odnosu do Boga in ljudi. Nič ni tako hudo, če nas tlači kakšna človeška nepopolnost, hiba, če se kakšne razvade nikakor ne moremo otresti. Bog morda dopušča z namenom, da bi imeli bolj realen, prizemljen odnos do sebe. Da bi vedeli, da nismo angeli, ampak samo ljudje, ki pri naši duhovni in moralni rasti potrebujemo pomoč Boga in sočloveka.

Ko so judje prihajali k Janezu Krstniku so tam tudi izpovedovali svoje grehe. Ne skrivali, da bi izpadli boljši. Ampak izpovedovali, priznavali. In v tem je pravzaprav rešitev in odrešitev. Danes svet od nas zahteva da smo najboljši, uspešni, popolni… Zato napake, padce, temne strani, grehe, neuspehe tako skrivamo. In to od čisto vsakdanjih banalnih stvari. Npr. gube na obrazu. In žal se to skrivanje nadaljuje vse do moralno, etičnega in duhovnega področja. Če je kdo nepravičen, krivičen, nesramen itd. so to drugi. Jaz ne. Pa JE RES TAKO? Prvi in nujni korak k notranji svobodi, k odrešenju je, da podvomimo v svojo domnevno nedolžnost. Komu lahko Bog pomaga? »Popolnim« gotovo ne. Samo tistemu, ki si prizna: »Delam napake, nisem prav ravnal, bil sem egoističen, zagledan vase, motil sem se, govoril sem laži …«

In pred Bogom nam gotovo ni potrebno biti »popoln«. Moramo pa seveda težiti k popolnosti. Seveda ne k egoistični, samovšečni, narcistični popolnosti ampak k popolnosti, ki se ji bližamo na božji način: s priznavanjem greha, s prošnjo po odpuščanju, z računanjem na Božjo pomoč, s hvaležnostjo za dar spreobrnjenja, da dar prehojene poti in tudi za padce na tej poti po katerih smo se pustili Bogu dvigniti.

In če je v nas takšna drža, potem tudi nam Bog govori: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje!«

Želim vam blagoslovljeno nedeljo!