Kot bratje in sestre

Razmišljanje za starše ob katehezi z zgornjim naslovom za šesti razred verouka:

Odlika človeka je, da ima lastno svobodno voljo. Poleg nje pa naše življenje pogojuje ogromno zunanjih dejavnikov, na katere imamo sami več ali manj vpliva, ali pa tudi na marsikaj ne moremo vplivati. V tem času je morda marsikaj drugače, kot bi si sami želeli. Sami težko kaj spremenimo, toda vsak od nas je delček celotne zgodbe, del družine, del krajevne skupnosti, občine, župnije, države, Evrope, sveta. Kako bomo živeli skupaj je odvisno tudi od tega, po katerih načelih, vrednotah živim sam. Radi bi imeli boljši svet (družino, družbo, delavni kolektiv, zupnijo,…, državo, Cerkev), a redko kdo pomisli, da se svet začne izboljševati pri meni samem. Ni najbolj pomembno kakšni so drugi v odnosu do mene, bolj je pomembno, kakšen sem sam do drugih. Ni najbolj pomembno po kakšnih načelih in vrednotah živijo drugi, pomembno je, da se vprašam, katera so načela in vrednote po katerih se sam želim ravnati. Vsak od nas torej nosi delček odgovornosti. (eni večjega, drugi manjšega, nihče pa ni čisto brez določene mere odgovornosti). Neresnost ali neodgovornost drugih ne sme bito opravičilo za moj delček odgovornosti.

Biti svoboden pomeni vzeti sam sebe v roke, sprejeti svoj del naloge, svojo odgovornost, narediti tisto, kar v določenem trenutku veš, da je najbolj prav. In tega nas uči Božja beseda, zapisana v Svetem pismu. Ni dovolj brati berilo pri maši, ni dovolj priti k maši rožnim vencem v rokah. Treba je tudi živeti po Božji besedi, živeti v duhu svete maše, živeti v skladu z Božjo voljo. Saj je že Kristus rekel: »Ne pride v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« To voljo pa človek spoznava v molitvi in predvsem v branju in premišljevanju Jezusovega življenja kot je zapisano v Evangelijih. Želja in odločitev za življenje tako kot Bog želi, nas dela med seboj brate in sestre. Ker ko vidim nekoga, ki se iskreno trudi za to kar je prav, dobro in pošteno (kar je božja volja) vidim, da tudi jaz v svojem prizadevanju za to nisem sam. in to mi je v spodbudo, v veselje, me opogumlja za mojo pot.

Zato bodimo drug drugemu v zgled in spodbudo k lepemu, dobremu, veselemu, poštenemu, pravičnemu življenju. Bodimo začetek spremembe, ki si jo sami želimo! Vendar moramo računati na Božjo pomoč. On je izvir vsake resnične spremembe k dobremu. Zato se mu vsak dan znova izročajmo v molitvi.

župnik