1. postna nedelja

https://hozana.si/index.php?datum=21.2.2021

Rezultat iskanja slik za jezusove skušnjave

Na začetku postnega časa je pred nami evangelij, ki govori o začetku Jezusovega javnega delovanja. Potem, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, ga je, tako pravi Marko, Duh takoj odvedel v puščavo. Puščava je kraj, ki ni obljuden, je kraj ekstremnega pomanjkanja, v puščavi primanjkuje osnovnih dobrin, ki so potrebne za življenje, ni vode, ni hrane, veter nosi pesek, ki biča telo, čez dan je tam skrajna vročina, ponoči mraz. Za človeka je puščava kraj najhujših preizkušenj, ki pridejo zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin, zaradi negotovosti, zaradi izpostavljenosti pred nevarnostmi.

Puščava pa je lahko marsikdaj tudi človekovo notranje duhovno stanje. Tudi ta čas, čas koronakrize je na nek način čas puščave vsaj delček puščave, ker je tu negotovost, preizkušnja, ker je okrnjen del življenja. Marko pravi, da je bil Jezus v puščavi med zvermi in da so mu stregli angeli.

Tudi ljudje smo na poti skozi življenje med zvermi in angeli. Razpeti smo med zveri, to je zlo in med angele, to je dobro. Izbirati moramo med enim in drugim. Povabljeni smo, da kot svobodna bitja zavračamo zlo in se oklepamo dobrega. Na načelni ravni se vsi strinjamo, da je treba izbirati dobro in se ogibati slabega. Najbrž ni človeka, ki bi se s tem ne strinjal. Težava nastane šele ko se ta meja med dobrim in zlim ne zdi tako jasna, ko ne znamo dobro razločevati med enim in drugim. Kajti zlo, greh se nam nikoli ne kaže kot tak, kakršen je, vedno je zavit v lepo, privlačno, mamljivo, zapeljivo embalažo. Spomnimo se samo na greh prvega para, Adama in Eve. Zlo, greh, se jima je zdel sila privlačen, vreden poželenja, ker daje, obljublja spoznanje, pravi prva Mojzesova knjiga. Šele ko človek popusti, pade v greh takrat pa se greh pokaže v pravi luči. Prinese notranji nemir, oglasi se vest, prebudi se občutek krivde, praznine. Prva človeka sta po grehu spoznala, da sta naga. Pomeni zgubila sta dostojanstvo, skrivati sta se začela pred Bogom, to pomeni njun odnos do Boga je bil ranjen. To je posledica vsakega greha: rani, poškoduje naš odnos z Bogom, rani naš odnos do sočloveka, do samega sebe in tudi do stvarstva.

Bolj ko človek pada v greh, bolj postaja suženj greha. Izgubi občutek za prav in narobe, ne zmore več jasno spoznavati, katero ravnanje je dobro in katero je slabo. Greh nas lahko postopoma odvrne od vere v Boga. Izgubiti vero pa pomeni izgubiti zaklad. Brez vere, brez Boga človek na tem svetu ostane resnično sam, tudi če je obkroženi z tisočimi ljudmi. Ker vera v Boga nam daje neko trdnost, temelj, končni smisel vsega življenja, daje nam gotovost, da v resnici nismo nikoli sami.

Vera pa ni samo tolažba, ampak od nas tudi zahteva odgovorno življenje. Vera od nas zahteva, da bomo živeli po visokih moralnih standardih. Človek, ki veruje, ki sprejema Boga, ki sprejema Kristusa ne more živeti ali ravnati kakorkoli. Kristjani smo poklicani, k temu, da na prvo mesto v svojem življenju postavimo Boga. To pomeni, postaviti ga tudi pred bližnje, pred družino, pred zdravje, pred ljubeznijo do zakonca in do svojih otrok. Predvsem pa postaviti ga pred samega sebe, pred svoje potrebe, pred svoje načrte in pričakovanja. Pregovor, ki pravi: če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu, je resničen in velja tudi danes.

On je vreden vsega našega zaupanja, vreden naše vere, naše ljubezni, našega hrepenenja. Vreden je zato, ker nam je dokazal, da nas tudi on sam, in to pred nami postavlja na prvo mesto. V Jezusu Kristus nam je pokazal, da nam daje vse spoštovanje, bližino, naklonjenost. In tudi če smo ga zavračali z grehom, nam je pripravljen vse odpustiti, da bi bil z nami in mi z njim.

Naj nas zato Jezusov poziv Spreobrnite se in verujte evangeliju, navdihuje in v nas budi željo, da se bomo s celim in skesanim srcem obrnili k njemu. Tako bo on sam sredi naših duhovnih puščav postal vir veselja, miru, ljubezni.