4. nedelja med letom 2021

https://hozana.si/index.php?datum=14.3.2021

https://hozana.si/images/svetniki/610_4_postna_nedelja_laetare_b.jpg

Začetek današnjega evangelija: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje imel večno življenje.«

V tem nočnem pogovoru z Nikodemom je Jezus potegnil nekakšno vzporednico med namenom svojega prihoda na zemljo in dogodkom iz Mojzesovega časa. Kot izvedenec za svetopisemska besedila, je Nikodem vedel, o čem govori Jezus. Dobro je poznal dogodek, ki je popisan v četrti Mojzesovi knjigi. Ko so namreč Izraelci potovali po puščavi v obljubljeno deželo so grešili zoper Boga. Da bi jih Bog spametoval, je mednje poslal strupene kače. Tako so skesani in obupani klicali k Bogu in ga prosili, naj jim pomaga. Bog je tedaj Mojzesu naročil, naj izdela bronasto kačo in jo povzdigne na drog. Tisti, ki so bili ranjeni s strupenim kačjim pikom, so ob pogledu na to bronasto podobo kače bili rešeni smrti.

Na ta dogodek pa Jezus spomni in ga naveže na sebe in na vsakega človeka: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje imel večno življenje.« Sin človekov, to je on sam, Jezus, bo moral biti povzdignjen na drog. Ta drog je drog križa, na katerega bo pribit Jezus. Za Izraelce v puščavi je moralo biti strašno gledati na bronasto kačo, ker je predstavljala kače, ki so jih pikale in jim prinašale pogubo in smrt. Zagotovo pa je bil še strašnejši pogled na križanega človeka. In vendar, kot je bil pogled na bronasto kačo za Izraelce edina možna rešitev pred gotovo smrtjo, tako je tudi za nas danes, pogled na križanega Kristusa edino zdravilo, ki nas bo rešilo pred smrtjo.

Ljudje smo smrtno ranjeni z izvirnim grehom, s krstom nam je bil ta izvirni greh izbrisan. Ampak posledice tega greha pa nosimo vse življenje. Posledice se kažejo v tem:  Čeprav si želimo živeti lepo, srečno, izpolnjeno, zdravo in dolgo življenje, se nam ta cilj tako pogosto izmika, in doživljamo ravno nasprotno od tistega kar si želimo: nezadovoljstvo, praznino, bolezen, depresije, naveličanost ipd. Če tega ne doživljamo ne mi sami, pa mnogi okrog nas. Bolj kot človek išče srečo zase, bolj se mu ta odmika.

Človek današnjega časa z vsemi temi tehničnimi dosežki, je človek, ki je dosegel in presegel sanje generacij naših prednikov. Dosegli in presegli smo vse, za kar so si nekoč ljudje prizadevali o čemer so sanjali: nismo lačni, smo na toplem, imamo razvito medicino, za osnovne dobrine se nam ni potrebno kot nekdaj našim prednikom izmučiti do konca. Poleg tega imamo toliko različnih možnosti, potovanj izbire hrane, poklica, preživljanja prostega časa itd.

A vendar se zdi, da v nas v prebivalcih naše celine ni pravega veselja. Najočitnejši dokaz pomanjkanja tega elana je zaprtost pred življenjem. Evropa in zahodni svet se stara, vedno je manj otrok, ker nočemo, da bi nas karkoli omejevalo v našem uživanju pridobljenega standarda, za katerega mimogrede v glavnem nismo zaslužni sami, ampak generacije naših prednikov, napori vrste ljudi, ki so živeli pred nami. In zdaj, ko smo nekako na cilju, ko se zdi, da imamo vse, pa zgleda kot da ne vemo več kako in kaj naprej. Kot da ni pred nami več nobenega velikega cilja, ampak nam ostane samo še življenje skrčeno na takšne in drugačne opravke in potem uživanje tega, kar smo si pridobili.

Zato je na mestu vprašanje: Kaj je šlo ob vseh teh naporih ob vsem tem iskanju in izpolnjevanju narobe? Verjetno je odgovor dokaj preprost: naši predniki, tudi mi sami smo pogosto mislili, da je materialni standard vse, kar potrebujemo za življenje. Danes nam predvsem primanjkuje velikih ciljev za katere bi bilo vredno zastaviti sebe, svoje talente, svoj čas, tudi svoje udobje, svoja varna zatočišča.

Če smo se v preteklosti navadili biti predvsem v svetu zunanjega, fizičnega, materialnega, tega, kar se da obvladovati manipulirati s tehničnim umom in v tem naredili velikanski napredek, pa smo na področju duhovne razsežnosti življenja še bolj kot ne začetniki. Tudi rast na tem področju zahteva podobne napore kot napredek v svetu znanosti in tehnike. Vendar je tukaj množica ljudi, mladih, ki se zdi kot da nimajo smisla za duhovnost, za vero, za presežnostno dimenzijo življenja. Zdi se, da zabava za računalniškimi ekrani v človeku ubija željo po pristnem stiku z ljudmi in tudi vsako iskanje globine medsebojnih odnosov, spraševanje o smislu, o pomenu vere, o Bogu.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je, kaj oz. kdo stoji za vso to industrijo digitalizirane zabave? Znano je, da vsi veliki ustanovitelji internetnih korporacij svoje otroke strogo omejujejo pri uporabi interneta. Zakaj? Ker se zavedajo nevarnosti, ki jih ta omrežja prinašajo. Vedo, kako vsi ti intenzivni impulzi vplivajo na človeške možgane, vedo da postane internetna zabava kot droga. Na ta način vzgajajo generacije nezadovoljnih ljudi, posameznikov, ki pa so ravno zaradi svoje izpraznjenosti zelo ranjeni. S takšnimi pa je dokaj enostavno manipulirati, da postajajo dobri potrošniki.

Kakorkoli že, na nas je, da se zavedamo vsega tega in da se vedno znova obrnemo, h Kristusu, ki se je dal za nas povzdigniti na križ. On vsem tistim, ki bodo v njega gledali, ki ga bodo v veri sprejemali v svoje življenje, ki bodo svoje upanje polagali vanj obljublja svojo bližino, tolažbo  in zagotovilo življenja sedaj in v večnosti. Naj nam bo ta preostanek postnega čas priložnost, da še bolj poglobimo naš osebni odnos z Bogom.