5. postna nedelja -tiha

https://hozana.si/index.php?datum=21.3.2021

https://hozana.si/images/svetniki/620_5_postna_nedelja_tiha_b.jpg

Dogodek iz današnjega Evangelija se zgodi takoj, ko Jezus na osličku in ob pozdravljanju množice ljudi s palmovimi vejami vstopi v sveto mesto Jeruzalem. In pravi evangelist Janez, prišlo je nekaj Grkov, ki so hoteli videti Jezusa.

V odgovor na to začne Jezus govoriti o sebi, o svoji nalogi. On točno ve zakaj je prišel v Jeruzalem, medtem ko se navdušeni množici niti približno ne sanja, kaj se bo zgodilo. Prihaja njegova ura, ki je ura trpljenja, ura smrti in obenem ura poveličanja. »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča«, pravi. To da bo poveličan pomeni, da se bo pokazal kot tisti, ki je umrl in obenem tudi smrt premagal in vstal v novo, poveličano življenje.

Jezus nato govori o pšeničnem zrnu, ki mora pasti v zemljo, umreti, da potem vzklije, zraste nova rastlina, ki potem obrodi obilo sadu. Tako je to zrno, ki je padlo v zemljo in umrlo, potem v mladi rastlini nekako poveličano. Smrt semena je bila potrebna, da je zraslo nekaj novega, lepšega, boljšega. In to je najprej podoba Jezusa in njegove smrti. Moral je umreti, da je potem lahko vstal od mrtvih in tudi nam na ta način odprl vrata večnega življenja.

Vrnimo se nazaj h Grkom. Grki so torej hoteli videti Jezusa. Ampak on se jim ne gre preprosto pokazat: »Glejte me, tukaj sem.« Ni bistveno to, da bi videli, kako zgleda na zunaj. Zanimivo, da noben od evangelistov ne govori o tem, kako je Jezus izgledal na zunaj. Mimogrede lahko samo nekaj izvemo o njegovi obleki, ko so si jo prilastili njegovi mučitelji. Če bi bilo to pomembno za našo vero, bi gotovo kaj napisali tudi o tem, kako je izgledal.

Vsi, ki so ga takrat videli, ga še niso videli prav, v pravi luči. Videli in gledali so ga po svoje: Farizeji in pismouku kot, kot moteč element, ki s svojim naukom in deli ogroža njihov socialni status. Povprečen človek iz tedanje družbe, ga je morda videl kot učinkovitega zdravilca, ki rešuje zdravstvene težave ljudi, nekateri učenci pa so ga morda videli spet po svoje: kot nekoga, ki bo s svojo čudežno močjo prevzel oblast in vzpostavil novo kraljestvo, kjer bodo lahko zasedli pomembna mesta.

Vsa ta videnja, njihove predstave, kaj naj bi Jezus bil, kaj naj bi bila njegova naloga, poslanstvo, so bila na nek način semena. In ta semena so morala umreti, pasti v zemljo, da bi se jim lahko odprle oči za to kar Jezus v resnici je, za to kar on v resnici prinaša. Kar želi on v resnici dati nam vsem.

Podobni kot Jezusovi sodobniki pa smo tudi mi sami. Tudi vsak izmed nas nosi v sebi kakšno zrno, ki mora pasti v zemljo, ki mora umreti, da bi nastalo nekaj novega, lepšega in da bi mi prav videli.

Naj nam naslednja zgodba pomaga to razumeti: Danes je veliko parov, mož in žena, ki ne morejo imeti svojih otrok. Ena od teh je zapisala svojo zgodbo: »Po šestih letih neuresničenega pričakovanja otroka je bila žalostna, razočarana, ker je bil edini cilj njenega življenja – imeti svojega otroka. Postala je zagrenjena, šlo je celo tako daleč, da je zasovražila vse matere, ki jih je videla z otrokom v naročju. usihati je začel tudi njen zakon, ker je bil zožen le na ta edini namen. To je bilo pšenično zrno, ki ni hotelo pasti v zemljo in umreti.

Po letih boja je končno s pomočjo vernih prijateljic v molitvi zbrala pogum ter se izročila Bogu v veri: če ji je dal materinsko srce, tega ni storil zato, da bi ostalo prazno in nerodovitno. Vso noč je prejokala, toda končno je dovolila, da je njeno zrno padlo in vedrina se ji je spet povrnila. Z možem sta začela postopek posvojitve. Ko je prvič vzela posvojenega otroka v naročje, je takoj razumela, da ji je Bog dal materinsko srce. Na koncu je zapisala: »Čudež, ki nama ga je Bog naklonil ni le v tem, da nama je dal čudovito deklico, ampak da me je osvobodil edine stvari, ki me je zavezovala in držala daleč od Boga, to je moje obsedenosti, da moram sama odločati o svojem življenju.«

Če na vse, kar imamo in kar smo gledamo z očmi vere kot dar za nas, dan nam od Boga. Potem smo svobodni tudi od tega, da bi se morali podobno kot žena v zgodbi oklepati nečesa za vsako ceno. Če znamo zrna spustiti iz rok, da umrejo, bomo gotovo doživeli tudi nekaj novega, lepšega. Sposobni bomo tudi v nam težko razumljivih situacijah videti tudi kaj dobrega.

Končno pa bomo ta pšenična zrna tudi mi sami, naša telesa bodo izročena zemlji. Toda Jezusova beseda nam je danes zagotovila, da bo tudi za nas prišla nova pomlad. Vstali bomo od mrtvih, kot iz mrtvega zrnja vstane čudovito zeleno žito. In to naše žito bo skupaj s Kristusom poveličano – ne bo več umrlo.