5. velikonočna nedelja 2021

Jezus | Moška duhovnost | Stran 2

https://hozana.si/index.php?datum=2.5.2021

S prispodobo vinske trte in mladike želi Gospod Jezus svoje učence – torej nas vse – opomniti na eno bistveno prvino, bistveni vidiki krščanskega življenja. To je biti povezan z njim. Ta povezanost ni samo v besedah, ko včasih rečemo, da smo npr. Božji otroci, ali da je Bog naš oče, pa niti ne vemo dobro, kaj s tem mislimo.

Mimogrede: to priliko o vinski trti je Jezus povedal med zadnjo večerjo. Zato sporočilo vinske trte in mladik nosi še toliko večjo težo, je kot duhovna oporoka, Jezus učencem pove še tisto zadnje. In to nosi največjo težo.

Če pravimo, da smo kot mladike na trti Jezusa Kristusa, to pomeni, da je notranje gibalo vsakega našega zunanjega delovanja Jezus Kristus. Torej, če se npr. vprašam: zakaj izpolnjujem deset božjih zapovedi, je to zato, ker me k temu spodbuja in mi daje veselje do tega moja povezanost z Jezusom Kristusom. Zakaj pridem v nedeljo k maši? Ker me k temu »priganja« notranja nuja, želja da bi se srečal z Jezusom Kristusom, in da bi se povezal tudi z vsemi, ki so deležni tega istega Jezusa Kristusa kot jaz sam. Zakaj bi se npr. odrekel meni neki meni ljubi stvari? Zato ker morda čutim, da me Jezus vabi nekam drugam; ne ker mi te ali one prijetne stvari ne bi privoščil, ampak ker mi želi dati nekaj večjega, boljšega, resničnejšega bolj izpopolnjujočega.

Včeraj smo praznovali praznik svetega Jožefa delavca. Papež Pij XII. je postavil ta praznik leta 1955. Kot vsak mlad moški je imel sv. Jožef za svoje življenje gotovo svoje lastne načrte: ustanoviti svojo družino in skrbeti zanjo. A prišle so stvari, ki jih ni načrtoval, Bog ga je izbral za posebno pot, ki je bila nekaj čisto novega, neznanega, kar se ni zgodilo nikoli prej, ne pozneje. Po njegovi ženi naj bi se rodil otrok, sicer navaden, tak kot vsi drugi, a v bistvu popolnoma drugačen, bil naj bi Božji Sin, ne njegov. Veličina svetega Jožefa je prav v tem, da se je v veri in zaupanju v Boga in ker je spoznal, da je to njegova pot, poslanstvo, podal v to neznano, nepredvideno in nepredvidljivo avanturo. On se ni umaknil npr. za šank, ali v kakšne svoje hobije, ampak je sprejel svoje veliko poslanstvo, ki mu ga je namenil Bog. Lahko bi rekli, da je bil nekako že v naprej kot mladika na trti Jezusa Kristusa, ker je prevzel tisto nalogo oz. poslanstvo, ki ga je nekako prepoznal kot Božjo voljo za njegovo življenje. Zato je obrodil obilen sad svetosti.

Prav v tem pa je sv. Jožef lahko zgled vsakemu moškemu, posebej tudi družinskim očetom. Biti oče ni samo nekaj, kar se zgodi; tragično in vir velikih žalosti za otroka je, če moški jemljejo očetovstvo samo kot nekaj, kar se jim je zgodilo: Biti oče je neverjetno pomembna naloga, neverjetno veliko in pomembno poslanstvo. Treba se je zanj zavestno, hoteno odločiti. Ne gre samo za to, da oče samo poskrbi za materialno varnost družine. Oče je tisti, ki je poklican, da daje družini trdnost, je tisti, ki je poklican da v družini skupaj z ženo otrokom postavlja meje, je tisti ki svoje otoke uvaja v življenje, v delo in jih uvaja tudi v zunanji svet. Poklican je, da svoje otroke oblikuje v samostojne, odgovorne in s tem izpolnjene, srečne osebe.

Kot se je otok Jezus ob svojem krušnem očetu sv. Jožefu brusil in si na varen način pridobival prve izkušnje v odnosu do dela, ko je po zgledu sv. Jožefa oblikoval odnos do svoje matere Marije, ko je po Jožefovem zgledu oblikoval odnos do drugih ljudi, do okolice, do narave, do vsake stvari, tako je tudi vsak oče poklican k temu, da svojim otrokom nudi neko varno okolje, v katerem se bo otrok oblikoval in rastel kot človek. Ob svojem očetu bo otok rastel in se oblikoval v zrelega odraslega moža ali v zrelo in odraslo žensko. Ob svojem očetu se bo učil spoštovanja, zavzetosti, predanosti…

Dobra vzgoja, ki izhaja iz ljubezni do otroka, bo kdaj tudi zahtevna, ne samo prijetna. Tako namreč vzgaja nas, svoje otroke tudi naš nebeški Oče. Kajti vsako mladiko, ki ne rodi sadu odstrani in tisto, ki rodi sad otrebi, da rodi še več sadu. To trebljenje pa navadno ni ravno prijetno. A je potrebno, da se prečistijo naši najgloblji nameni in vzgibi srca. Da se s tem prečiti tudi tisto, kar potem izhajaj iz src: naše misli, besede in  dejanja – da vse to postane izraz tega kar mi tudi navznoter, v sebi živimo in smo.

Zato z veseljem in hvaležnostjo sprejemajmo to Božjo vzgojo, ki nas pelje tudi prek težav in preizkušenj, saj vemo, da nas vse, kar nas doleti, naj bo dobro ali hudo, prijetno ali težko lahko naredi boljše ljudi, takšne, ki bomo svetu zmožni kazati pravo podobo Boga.

Bodimo kot mladike povezani z Gospodom prek Evharistije, prek zakramenta svete spovedi, preko molitve, da bo lahko Bog deloval po nas, da se bo Bog lahko tudi preko nas razodeval svetu v katerem živimo.