Župnij Bloke, Sv. Trojica in Sv. Vid
Romanje, 1. julija 2025 z ministranti: Janez Lah, Sv. Vid; Filip, Krištof in Tone Ponikvar, Sveta Trojica, Tadej Jelen, Bloke, poleg so še trije ministranti iz Sodražice in njihov župnik. Na romanje smo vzeli tudi Janeza Hitija in Štorovega. Gori smo šli peš iz Ovčje vasi, maša je bila ob 12ih, po maši smo pomalicali in se z gondolo vrnili v dolino. Nazaj grede smo se okopali v Rabeljskem jezeru. Čez vršič smo prišli v Kranjsko Goro, kjer smo se podprli z jedjo. Domov smo se vrnili ob 21.30.
v meglenem in rahlo deževnem petku, 8. marca smo se ob 17. uri v domu duhovnih vaj na Kureščku začeli zbirati birmanski pripravniki in animatorji naših treh župnij. Prišli smo na duhovne vaje, da se poglobimo v globine krščanskega življenja. Po namestitvi v prijetne sobice, po igri in večerji je sledila tema prvega večera z naslovom: “Zakaj sem tukaj?” Glavni poudarek teme je bil, da je naš obstoj in smisel življenja lahko popolnoma izpolnjen le v Bogu. Zgled blažene Chiare Luce Badano, ki je ohranila vedrino tudi v težki bolezni, ko je vedela, da se bo morala premlada (18 let) posloviti od tega sveta nam lahko da misliti, da je življenje povezano z Bogom res vir najglobljega veselja in upanja. Po župnikovem nagovoru smo se razdelili v skupine in o slišanem razmišljali še v manjših skupinah z animatorji. Sledil je zabavni večer, spoznavne igre, večerna molitev in priprava na spanje.
Naslednji dan smo vstali v megleno in deževno jutro. Ob 7.30 nas je zbudila poskočna glasba, po jutranji telovadbici na prostem in zajtrku smo poslušali drugi nagovor z naslovom: “Globina Božje ljubezni” Spoznavali smo, da nas Bog ljubi brezpogojno. Bog se nam je približal v osebi Jezusa Kristusa, vzel nase vso krivdo za vse naše grehe in nam s tem odprl vrata k polnosti večnega življenja. Na nas pa je, da ta Božji dar odrešenja sprejmemo. Po nagovoru nam je župnik pripovedoval o svojem osebnem srečanju z Božjo ljubeznijo. Sledil je pogovor po skupinah. Po odmoru in malici smo šli do romarske cerkve, ki je posvečena Mariji, Kraljici miru. Tam smo bili pri sveti maši. Po maši smo šli na kosilo, sledil je usmerjen prosti čas, nogomet in druge igre. Ob 15ih pa smo se ponovno zbrali v dvorani. Zakonca Tina in Gašper sta nam spregovorila o njuni življenjski poti, o njuni poti vere, o svoji borbi za čistost, o pasteh pornografije, s katero se je predvsem že v osnovi šoli srečal Gašper. Iz svojih izkušenj sta pripovedovala o razlogih, zakaj se je vredno truditi za čistost pred in v zakonu. Spolni odnosi so lahko izpopolnjujoči samo kadar so pika ni i v grajenju medsebojnega odnosa. Po njunem pričevanju smo se o slišanem pogovorili še po skupinah. Po večerji smo se poglobili v zakrament Božjega odpuščanja – svete spovedi, in se ob spraševanju vesti pripravili na spoved. Ponovno smo šli peš do cerkve. Med molitvijo, adoracijo in petjem pred Jezusom v Najsvetejšem zakramentu smo obiskovali “čistilnico duš”. Poleg domačega župnika nas je spovedoval duhovnik g. Anton Košir, ki že leta skrbi za cerkev na Kureščku. Olajšani od teže greha smo se vrnili v dom, kjer je sledil zabavni večer, nato še molitev in spanje.
Kot sobotno smo začeli tudi nedeljsko jutro. Po igri in zapeti pesmi nas je nagovoril Patrik s temo: “Katoličan in ponosen”. Kot kristjani smo povezani v občestvo Cerkve in okrepljeni z zakramenti poklicani, da gremo naprej in veselo novico o odrešenju širimo med ljudi. Klemen je ob tem podelil svojo izkušnjo pričevanja za Kristusa. Po pogovoru po skupinah, pripravi na mašo in pospravljanju smo se ponovno sprehodili do Kraljice miru na Kureščku. Sledila je sveta maša, pri kateri smo sodelovali z uvodi, branjem beril, prošenj in zahval. Župnik pa je v nagovoru pokazal na zgled Jezusovega skrivnega učenca Nikodema, ki je bil kljub nasprotujoči okolici farizejev odprt za Jezusa, kar ga je naredilo za novega človeka, pripravljenega izpostaviti in zavzeti se za resnico.
Takšne nas želi imeti tudi Bog. Vesele in pogumne Kristusove pričevalce, takšne ki upajo plavati proti toku sodobnega sveta.
Hvala vsem dvanajstim čudovitim animatorjem, hvala gospe Cvetki za dom in hrano, hvala Tini in Gašperju in gospodu Antonu!
V imenu birmancev župnij Bloke, Sv. Trojica in Sv. Vid zapisal Simon Virant, župnik
Sledi nekaj foto utrinkov:
Obnova oltarejev v podružnični cerkvi sv. Filipa in Jakoba ni zastala…
Kdo sta bili sv. Uršula in sv. Notburga?
Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313) in sicer v današnjem Kölnu. Po pripovedovanju Zlate legende (ok. 1260) naj bi bila Uršula hči britanskega kralja, neki kraljevič jo je zasnubil. Dobil bi jo, če bi postal kristjan in počakal tri leta, da Uršula s svojimi tovarišicami roma v Rim in se od tam vrne. Ko se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomorijo Huni. Njihov kralj hoče Uršulo za ženo, ker ga zavrne, jo z lokom ustreli (zato svetnico upodabljajo s puščico v roki). Odmeve te legende najdemo v slovenskih narodnih pesmih. Zlata legenda govori o 11.000 Uršulinih tovarišic. To pretirano število je nastalo zaradi napačnega branja rimskih števil na nekem napisu iz 4. stoletja. Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke.
Sveta Notburga se tako kot sv. Uršula nahaja na stranskem Marijinem oltarju na levi strani.
Rodila se je leta 1256 klobučarju in kmetu v tirolskem mestu Ratenburg. Mati jo je dobro vzgojila in jo predvsem učila, naj povsod v naravi gleda Boga. Ko je bila stara 18 let, je šla služit v bližnji grad. Tam je bila najprej dekla, potem vratarica in na koncu kuharica. S privoljenjem graščakinje je veliko stvari razdala revežem.
Tam je Notburga tudi umrla, stara 48 let. Pokopali so jo v Ebnu. Njen grob so obiskovali romarji od blizu in daleč. Romarska knjiga hrani številna imena slovenskega izvora, kar je znamenje, da je bilo čaščenje razširjeno tudi med nami. Svetnico upodabljajo s srpom v roki, kot deklo z molznikom, z vrčem mleka, s hlebcem kruha v predpasniku ali s snopom žita. Znana je kot dobrotnica revnih kmetov, ki jih je nasitila s kruhom in z mlekom.
Notburga je zavetnica služkinj, kmetov in Tirolske. Žene jo prosijo za srečen porod. Je priprošnjica zoper bolezni živine in za dobro opravljeno kmečko delo. V alpskih deželah, tudi v Sloveniji, je zelo pogosto kot priprošnjica na oltarjih.
Sveta Notburga goduje 14. septembra.
Vir: revija Ognjijšče in spletna stran kotlje.si
Birmanski vikend smo imeli v župnišču pri Sveti Trojici od 7. do 9. februarja. Spoznavali smo darove Svetega Duha, si ogledali filam “Koliba”, prepevali, bili pri spovedi in maši, se zabavaali, plesali in še kaj. Hvala voditeljici Poloni Vesel Mušič, njenemu možu Lojzetu, ki je bil tudi z nami, domačim animatorjem, staršem in župniku.
